Sreča na poti

Sanjski začetek potovanja na lizbonskem letališču. Stal sem kot kup nesreče ob tekočem traku še najmanj deset minut zatem, ko se je že vrtel v prazno z dvema pozabljenima potovalkama. Ko so začeli prihajati kovčki iz Londona, sem poiskal urad za pritožbe. Dolga vrsta jeznih zgub, ki smo morali iz avtomata jemati listke s številkami, da smo prišli na vrsto.

Očitno je na tem letališču to pogost ritual. Kot v ambulanti pred laboratorijem, ko ti jemljejo kri. Najmanj pol ure je trajalo, da sem se prebil do uslužbenca, ki mi je svetoval, naj le grem še enkrat preverit na trak, čeprav sem bil vmes že dvakrat tam. Tretjič sem že od daleč zagledal kovček.

Stal je povsem sam, brez nadzora, ubožec zapuščen, deset metrov od traku. In nikjer specialcev, ki bi ga hoteli razstreliti, kot se navadno dogaja takim kovčkom. Imel sem res srečo. Niti misliti si ne upam, da bi po dveh urah končno prišel do razstreljenega kovčka in svojih gat po letališki hali.

Podobna sreča naju je doletela na poti domov. Vse je šlo kot namazano. Nekaj kilometrov pred domom je elektronika v avtu sporočila, da motor deluje z zmanjšano močjo. Ropotal je še, nazaj je šel kot namazan, naprej pa nikakor. Vsa čast trem voznikom, ki so se takoj ustavili in ponudili pomoč. Dva neznanca in še dober znanec.

Avto smo nekako spravili do doma in naslednjega dne z asistenco do mehanika. Šele potem, ko so mi mehaniki sporočili, kako masten bo račun, sem se zavedel sreče, ki me je obšla. Si mislite, da bi se avto pokvaril na poti do letališča in potem sploh ne bi bilo potovanja? Da bi motor crknil na avtocesti in bi se morda kdo napičil v ustavljen avto? Ali da bi plačal zasoljeno asistenco, če ne bi imel zavarovanja za te primere.

Imela sva presneto srečo. Tolažim se z mislijo, kako vsakdanje potovanje bi sicer bilo. Menda potujemo prav zaradi takih in podobnih prigod. Muzeji, galerije, palače, parki in morje po svetu so bolj ali manj isti. Dogodki so tisti, ki nas osrečijo. Za domačine pa smo turisti samo zgaga, ki obremenjuje okolje.