Ustvarjalni potres
Sedim v centru za poezijo Tomaža Šalamuna v prostorih JSKD, pod njihovim okriljem je izšla knjiga dramatičarke in scenaristke Ane Lasić, ki zdaj, v nabito polni sobi mladih ustvarjalcev, govori o svoji novi knjigi z nenavadnim naslovom Intuitivna scenaristika: arhetipska matrica junakovega popotovanja.
V njej je ustvarila inovacijo, nekakšno scenaristično kolo, sestavljeno iz dvanajstih Jungovih arhetipov, ki lahko tvorijo strukturo celovečernega filma. Modrec, ustvarjalec, norec, ljubimec, bojevnik, vladar, čarovnik ... Odprejo se številne zgodbe, pred očmi se zavrtijo prizori iz filmov, s katerimi potrdi svojo zgodbo.
Ana Lasić si umetnine predstavlja kot živa bitja, ki se sporazumevajo med sabo, se celo ljubijo med sabo. To me spomni na besede W. J. T. Mitchella, ki mi je nekoč rekel, da imajo umetniške podobe posebno moč in da včasih od nas zahtevajo nenavadne stvari, kot bi dobile lastno inteligenco.
Tako kot da Vincijeva Mona Liza, najbrž njen avtor ni pričakoval takšne množične histerije, ali kip Shakespearjeve Capuletove Julije v Veroni, ki so mu verniki z dotiki zdrgnili bronaste prsi. In zato se mi zdi fascinantno, zakaj samo določene knjige, kipi, filmi v nas sprožijo nekaj presunljivega, tudi strašnega.
Je kakor notranji potres, kot bi rekel Šalamun, ki je ob poeziji Daneta Zajca doživel svojo iniciacijo v poezijo. Ana Lasić tako opiše njen »potres« ob stiku z umetniškim delom, ki se je zgodil ob filmu Larsa von Trierja Lom valov: »Najprej sem bila obsedena, nato obupana, nato izgubljena. Vse kar sem vedela dotlej, je šlo k vragu.« Dovolila je filmu, da je vstopil vanjo, pregloboko, »kot vampir, ki išče kri«.
Filmi in knjige k nam pridejo takrat, ko smo pripravljeni nanje, še pravi Ana. Verjamem, da sem bila pripravljena tudi na to nenavadno knjigo in da mi je z razlogom prišla v roke. Kakšno voljo ima in kaj vse bo sprožila, bom spoznala v naslednjih dneh.
