Velikonočna kupa s smetano

Stara mama nas je naučila, da praznike moramo imeti drug zaradi drugega, pa četudi ne povsem po črki uradne tradicije.
Fotografija: Tradicija gre naprej tako ali pa drugače. FOTO: Kunšič Mirko
Odpri galerijo
Tradicija gre naprej tako ali pa drugače. FOTO: Kunšič Mirko

»Šunka kupljena in hren,« sporoča mama na družinskem viber profilu, v ranih urah nespečnosti prispe poziv: »Iščemo potico, potem pa naprej vse ostalo …«, zjutraj sestrin odgovor: »Makovo potico bo spekel M.« Teta pristavi: »Kupim še strupene barve za jajca in spečem pehtranko. Tradicija mora naprej.«

Stari oče se je s šunko začel obremenjevati že mesec prej. Morala je biti ta prava, prekajena, takšna kot za praznike v njegovi mladosti, potem je morala skozi poseben postopek priprave, tudi z namakanjem, a skrbi ga niso minile, vse dokler je ni okusil. Staro mamo je bremenila hiša, morala je biti spomladansko sveža, redno prebeljena, s čistimi okni in sveže opranimi zavesami. Potem so sledila navodila mlajšim, ki so bila zame tudi priložnost za eno redkih popotovanj z mestnim avtobusom na drug konec mesta, v poznejših letih še prej na tržnico po šopek rumenih narcis.

Ob prihodu je bilo vse nared, tudi orehova potica, spečena z rumom po starem receptu gospe Dolničarjeve s prejšnjega naslova, ki so si ga delili vsi stanovalci tiste večnadstropne hiše. Kdor je prišel prezgodaj, v kuhinjo ni smel, da se potica ne bi prehladila. Zadnje dejanje je bilo barvanje jajc, običajno s čebulnimi olupki in mladim zelenjem, a vmes so morala biti po atovi zapovedi tudi lepa rdeča jajca, pobarvana s »strupenimi« barvami. Mladež je bila določena za žegen, če so bile razmere kritične, je stara mama odprla omaro in z žegnano vodo po svoje blagoslovila slavnostni pogrinjek.

Tudi zanjo so bili prazniki stresni, četudi se je upokojila v najlepših letih. Marsikaj je priredila, da je lažje izpeljala, za veliko noč je določila soboto in nedeljo za pravi praznik. Uvedla je posebno praznično jed, sadno kupo s smetano, s katero smo se sladkali na spomladanskem soncu na klopi pred hišo. Ko je bilo živžava dovolj, je naznanila čas za odhod domov. Naučila nas je, da praznike moramo imeti drug zaradi drugega, pa četudi ne povsem po črki uradne tradicije.

Čas je, da tudi v njen spomin na viber zapišem: »Javim se za kupo s smetano.«

Preberite še:

Komentarji: