Po portugalskih sledeh Harryja Potterja

Portugalci se zdijo ponosni, da so poleg »novega sveta« vsaj deloma zaznamovali tudi magični svet J. K. Rowling.
Fotografija: J. K. Rowling je v mestu ob reki Duero poučevala angleščino. FOTO: Gašper Završnik
Odpri galerijo
J. K. Rowling je v mestu ob reki Duero poučevala angleščino. FOTO: Gašper Završnik

Zgodba ni tako poznana kot vse, kar je sledilo, a dovolj, da so zanjo slišali tudi tisti, ki knjig o Harryju Potterju niso vzeli v roke. Zamisel za fantazijski svet o mladem čarovniku se je britanski pisateljici J. K. Rowling porodila na vlaku iz Manchestra proti znameniti londonski postaji King's Cross. Toda pot od ideje do objave je bila zamudnejša od britanskih železnic v začetku devetdesetih let in manj znano je, da je avtorica velik del tega obdobja preživela v Portu. Tam niso nastala le prva poglavja Kamna modrosti, Portugalska je bila navdih tudi za druge motive, ki se pojavljajo v čarovniški sagi.

image_alt
Umakni se, Harry Potter, tu je Cormoran Strike!

J. K. Rowling se je v Porto preselila leta 1991, potem ko je ostala brez službe in je v Guardianu videla oglas za učenje angleškega jezika. Po 18 mesecih bivanja na tujem – ob večerih je poučevala in čez dan pisala roman – je v enem od barov spoznala novinarja Jorgea Arantesa, povezalo ju je menda navduševanje nad Jane Austen, in se z njim še istega leta poročila. Zakon ni trajal dolgo, obdobje na Portugalskem je bilo nemalokrat zahtevno, je brati, in vendar se v njenih besedah čuti naklonjenost do države na robu stare celine, ki jo je s tremi dokončanimi poglavji romana zapustila decembra 1993. Na Iberskem polotoku se ji je navsezadnje rodila hči Jessica, prav tako je bilo drugo največje portugalsko mesto polno dražljajev, ki so vplivali na njeno ustvarjanje in jih je – nekatere bolj, druge manj očitno – mogoče prepoznati v sedemdelnem nizu knjig o mladem čarovniku. In kdo ve, kakšen bi bil Harry Potter brez avtoričine selitve v mesto ob izlivu reke Duero?

Knjigarna Harry Potter, ki to ni

Portugalci se zdijo ponosni, da so po junaštvih pomorščakov Vasca da Game, Bartolomea Diasa in Ferdinanda Magellana poleg novega sveta vsaj deloma zaznamovali tudi magični svet J. K. Rowling. V Portu skoraj ni vodenega ogleda, turističnega prospekta ali potopisnega zapisa, v katerih ne bi bila omenjena vez, ki jo ima mesto z eno najbolj prodajanih knjižnih serij vseh časov.

Ni si težko predstavljati, zakaj so številni menili, da je avtorica navdih za Bradavičarko dobila v Livrarii Lello. FOTO: Shutterstock
Ni si težko predstavljati, zakaj so številni menili, da je avtorica navdih za Bradavičarko dobila v Livrarii Lello. FOTO: Shutterstock

Domišljija vedno trči ob meje zaznavnega sveta in prepoznavanje krajev, prostorov, imen in tradicij, iz katerih je črpala avtorica, je med sprehodom po Portu nadvse privlačno tudi skoraj četrt stoletja po knjižni in točno dve desetletji po filmski premieri Harryjevega prihoda na Bradavičarko. Seznam portugalskih referenc, s katerimi je J. K. Rowling oplementila zgodbo, je precej obsežen, a na žalost prebivalcev Porta ne vedno povsem zanesljiv niti resničen.

Livraria Lello je dolgo veljala za najočitnejši portugalski navdih J. K Rowling in ni si težko predstavljati, zakaj so bili številni prepričani, da je s svojim zavitim stopniščem, galerijo, vitraži, ornamenti in tisoči knjižnih naslovov navdihnila notranjost čarovniške akademije – s premikajočimi se stopnicami in kabineti nekaterih učiteljev vred. Impresivni interier ene najstarejših knjigarn v državi, ki od leta 1906 deluje le lučaj od univerze, je tako bradavičarski, da se je je prijelo ime knjigarna Harry Potter, na spletu in drugod pa še danes ne manjka na prvi pogled povsem mogočih navedb, da so v njej posneli filmske priredbe knjižne uspešnice.

J. K. Rowling je za Majestic Cafe v Portu dejala, da je najverjetneje najlepša kavarna, v kateri je kdaj pisala. FOTO: Shutterstock
J. K. Rowling je za Majestic Cafe v Portu dejala, da je najverjetneje najlepša kavarna, v kateri je kdaj pisala. FOTO: Shutterstock
A urbane mite in širjenje nepreverjenih informacij je očitno teže ustaviti kot mračne sile. Docela jih ni utišala niti J. K. Rowling, ko je maja lani na twitterju zapisala, da je Livraria Lello videti čudovita, a da je sama ni nikoli obiskala. Kljub temu knjigarna, ki jo različne lestvice in seznami vedno znova uvrščajo med najlepše, še naprej jezdi na valu pottermanije in privablja množice turistov, pred pandemijo jo je menda obiskalo celo več kot milijon ljudi na leto. Nič drugače ni bilo pred dobrim tednom dni, ko so je pred neogotskim pročeljem ob različnih urah vila daljša kolona ljudi. Ob navalu obiskovalcev vstop med knjižne police že nekaj časa ni brezplačen.

Marsikomu, tudi Lauri, priložnostni vodnici špansko govorečih skupin po Portu, se zdi skoraj nemogoče, da knjižna navdušenka kova J. K. Rowling ni nikoli obiskala najbolj ikonične knjigarne v mestu, nekaj podobnega, kot da v Parizu ne bi zašla v Shakespeare and Company, in Portugalci so bili lani kar malo poparjeni, ko je avtorica zanikala povezavo med Livrario Lello in akademijo, kamor šolarje pripelje vlak s perona 9¾. A potolažila jih je že je z zapisom v isti niti na twitterju, v katerem je potrdila, da je fantazijski roman »občasno« nastajal v Majestic Cafeju, na Ulici Santa Catarina, in da je to »najverjetneje najlepša kavarna, v kateri je kdaj pisala«. Po nekaterih navedbah si je v tem nekdanjem zbirališču portovskih intelektualcev, ki povsem upravičuje svoje ime, ideje včasih zapisovala na papirnate prtičke, kavarna, polna ogledal, pa je bila morda – vede ali ne – navdih tudi za zrcalo Ajneneperh, v katerem vsak uzre svoje najgloblje želje.

Zvonik Torre dos Clerigos, nekakšen osamelec, viden z vseh koncev mesta, številne spominja na astronomski stolp v bližini Bradavičarke. FOTO: Gašper Završnik
Zvonik Torre dos Clerigos, nekakšen osamelec, viden z vseh koncev mesta, številne spominja na astronomski stolp v bližini Bradavičarke. FOTO: Gašper Završnik

Politični motivi

Med domnevno portugalskimi referencami, ki se pojavijo v delih o Harryju Potterju, je J. K. Rowling potrdila tudi ime Salazarja Spolzgada, ki si ga je sposodila pri nekdanjem samodržcu. Enega od štirih ustanoviteljev čarovniške akademije naj bi po neuradni, a mogoči interpretaciji z avtoritarnim voditeljem Antónijem de Oliveiro Salazarjem, ki je bil na čelu Portugalske med letoma 1932 in 1968, povezovalo zavzemanje za ohranjanje čiste rase in esence ter ideja o ustvarjanju nečesa novega: Bradavičarke v primeru prvega in režima Estado Novo v primeru drugega.

Seznam portovskih motivov naj bi bil, če je verjeti turističnim vodnikom, še precej obsežnejši. Zvonik Torre dos Clerigos, nekakšen osamelec, viden z vseh koncev mesta, po njihovem spominja na astronomski stolp v bližini Bradavičarke; fontana s štirimi levi pred univerzo na grb Griffondoma, Harryjevega doma na akademiji; najožja stavba v mestu, stisnjena med dvema cerkvama, na zgradbo, v kateri se v petem delu srečuje Feniksov red; trgovina z ročno izdelanimi metlami Escovaria de Belomonte s skoraj stoletno tradicijo pa bi lahko pri avtorici zanetila idejo o letečih čarovniških pripomočkih.

Fontana kot navdih za grb Griffondoma? FOTO: Shutterstock
Fontana kot navdih za grb Griffondoma? FOTO: Shutterstock

A če gre pri večini izmed omenjenih motivov zgolj za domnevne vire navdiha, se zaradi velike podobnosti zdi malo verjetno, da si J. K. Rowling zamisli za čarovniško opravo ni sposodila pri tradicionalni uniformi portugalskih študentov. Ti si še danes ob posebnih priložnostih nadenejo dolg črn plašč, belo srajco, telovnik, kravato … in takrat ulice Porta in še bolj Coimbre spominjajo na Prečno ulico, enega najbolj živahnih predelov čarovniškega Londona.

Bralčeva interpretacija

Porto ni edino mesto, v katerem se bralci ozirajo za literarnimi sledi J. K. Rowling. Še intenzivnejše je iskanje čarovniških referenc v Edinburgu, britanski prestolnici in drugod na Otoku, toda če bi avtorico resnično navdihnile vse stare stavbe, grozljive ulice, pubi, pokopališča ali podvozi, kot pravijo urbane legende, bi, kakor je zapisala na twitterju, vsa svoja pozna dvajseta prebila na neprekinjenem potovanju med temi kraji. V resnici je največkrat pisala tam, kjer je dobila poceni kavo in ugodno najemnino.

A s prepoznavanjem literarnih motivov je po besedah španskega literata Javierja Cercasa tako kot z branjem romanov; polovico napiše avtor, drugo polovico s svojo interpretacijo bralec sam. Porto pa je z namišljenimi ali resničnimi knjižnimi navdihi mesto, v katero se je vedno prijetno vračati.

Preberite še:

Komentarji: