Pri Jejlarju, na najslavnejši slovenski filmski kmetiji
»Tu se počutim, kot da sem doma,« je ob petdesetletnici kultnega slovenskega filma Cvetje v jeseni, ki so ga posneli v Poljanski dolini, dejala igralka Milena Zupančič. V njem je upodobila Presečnikovo Meto, na Presečnikovo domačijo, kjer je bil minuli konec tedna pogovorni večer ob jubileju filma, pa se je javila z videoposnetkom, saj trenutno ni v Sloveniji.
Pravzaprav: skrbno pripravljeni pogovorni večer se je v zaselku Mlaka nad Lušo odvil na domačiji Pri Jejlarju, ki je v filmu odigrala vlogo Presečnikove domačije. Milena Zupančič je zbrane, ki jih je v Poljansko dolino povabilo turistično društvo Stari vrh, spomnila še na nekaj, in sicer na poljanski dialekt. »Morda so domačini malo zamerili, da nismo govorili v lepem, a tudi precej zakompliciranem poljanskem dialektu. Skupaj smo se imeli zares lepo,« se je domačinom, ki so filmsko ekipo z režiserjem Matjažem Klopčičem na čelu pred več kot pol stoletja toplo sprejeli, zahvalila slovenska igralka.
Ob tem se je izluščil še en spomin, in sicer na gostilničarko Tončko. Očitno je bila pred dobrega pol stoletja v teh krajih kar markantna osebnost, med drugim je imela shranjene ključe počitniških hišic, ki so ji jih zaupali lastniki. In ko je filmska ekipa prišla v Poljansko dolino, je igralski zasedbi z veseljem razdelila ključe, da bi med snemanjem bivali blizu. Tako se je zgodilo, da je v počitniško hiško, v kateri so stanovali igralci, vstopil neznanec in na vprašanje, kaj vendar dela tam, odgovoril: »Jaz sem lastnik te hiške. Kdo ste pa vi?« Tončka lastnikom pač ni omenila, da v njihovih hišicah bivajo igralci ...
Resničnost te anekdote je potrdil Janez Šturm iz turističnega društva Stari vrh, ki je hodil po vasi in domačine spraševal, česa vse se spomnijo iz obdobja snemanja filma. Omenjali so mu, kako lepo peti in vriskati so znali dobro razpoloženi igralci, v Javorjah pa se starejši domačini menda še danes spominjajo, kako močno je značilni smeh Janeza Hočevarja - Rifleta odmeval po vsej vasi.
Mi smo pripravljeni ...
Med snemanjem in že pred njim se je zgodil tudi kak nesporazum. Enega je na pogovornem večeru omenil producent Franci Zajc, ki se je spomnil, da sta te kraje z režiserjem Matjažem Klopčičem obiskala že pred prihodom filmske ekipe. Ko sta bila v izvidnici, sta se srečala s člani turističnega društva in rekli so jima, da lahko že jutri začnejo snemati, kajti oni so pripravljeni. Imeli so že izbrane igralce, znali so besedilo na pamet, kajti na vaških odrih so velikokrat upodobili Cvetje v jeseni. »Kar težko smo jim pojasnili, da glavnih vlog ne bodo dobili, so pa nato vsi po vrsti statirali, nekateri zelo uspešno,« se je še enega zanimivega utrinka iz zakulisja snemanja kultnega filma spomnil Franci Zajc.
Med statisti, ki so svoje delo odlično opravili, sta bila tudi Ivanka Božnar in njen sin Janez, tedaj star komaj kakšno leto. »Ko so bili filmarji v Žetini, smo se srečali. Videli so, da imam dojenčka, pa so me povabili na snemanje. To je potekalo na Hlevišah, moja naloga pa je bila, da imam v rokah sina in da ta začne vekati. Nato smo prizor tolikokrat ponavljali, da sem morala Janeza kar malo uščipniti, saj ni več hotel jokati. Spominjam se tudi tega, da sva za honorar dobila 12.000 takratnih dinarjev,« je povedala Ivanka Božnar.
Točnega zneska honorarja, ki ga je dobil kot statist, se domačin Mirko Štibelj danes sicer ne spominja več, je pa dejal, da si je z njim lahko kupil delovno obutev. »Toliko denarja v enem dnevu še nikdar nisem zaslužil,« je pojasnil domačin, ki je pred pol stoletja odigral enega od koscev. In tako je na pogovorni večer prinesel koso – a ne tiste, s katero je kosil v filmu, temveč ono, ki jo je v filmu imel v rokah Kosmov Janez: »Igralec Polde Bibič je bil tudi zadnji, ki je kosil s to koso.«
Več poskusov poljuba
Koso je zob časa v pol stoletja že pošteno načel, medtem ko domačija Pri Jejlarju na Mlaki nad Lušo, v filmu Presečnikova domačija, danes sije kot še nikdar. Gospodar Tone Kokelj: »Pred petdesetimi leti je bila hiša skoraj podrta, štala je bila porušena. Danes pa je tu lepo, tudi dvorišče je urejeno. V hiši živi sin z družino, pet otrok ima, in oba z ženo sta zelo pridna.« Kot je dodal, ima na snemanje filma zelo lepe spomine, lepo pa mu je pri srcu tudi, ko pomisli na »gospo Meto«, kot domačin iskrivih misli rad imenuje igralko Mileno Zupančič.
Še tega zanimivega utrinka s snemanja se je spomnil gospodar domačije, ki jo glas ljudstva še zmeraj imenuje Presečnikova: »Ko so snemali prizore, v katerih se je poljubljalo, je bilo treba vse večkrat ponoviti. Prizor, v katerem je vanj vrgla vodo, pa so posneli že v prvem poskusu.«
Tega poljuba se je seveda spomnila tudi Milena Zupančič: »Znameniti poljub smo snemali zunaj, in ko smo začeli, je zapihal močan veter. Poskusili smo še enkrat – pa je mimo priletelo letalo. Nato spet – pa je prišla garderoberka, ker je bilo nekaj narobe z ovratnikom. In smo šli znova – pa se je iz gozda zaslišala žaga. Sedemkrat ali osemkrat smo ponavljali.« Pridala je še, da so jo že takrat vsi spraševali, ali je bil poljub pristen ali filmski, pa tega nikomur ni (in tudi ne bo) povedala.
Danes so drugačni časi
In ker že beseda teče o poljubljanju ... Igralka Marjana Jaklič, ki je odigrala gostilničarko, je tedaj šele začenjala igralsko kariero. Takoj po diplomi in angažmaju v Mestnem gledališču ljubljanskem so jo povabili k sodelovanju v Cvetju v jeseni. »Prvi korak je vsak težak in nepredvidljiv, jaz pa nisem niti pomislila, da bom karkoli narobe naredila,« je pripovedovala Marjana Jaklič, ki so jo maskerke prvi dan kar debelo pogledale, ko je sedla pred njih. »Prejšnji dan sva se z bodočim možem cel dan potepala po Polhograjskem hribovju, pikanje njegove brade pa je pustilo sledi na mojem obrazu,« se je mlade ljubezni spomnila igralka.
Na pogovornem večeru v Poljanski dolini je bila tudi Neli Klopčič, vdova režiserja Matjaža Klopčiča. Kot je dejala, film Cvetje v jeseni še danes zelo rada pogleda, a zdaj se ji zdi nekako neresničen: »Danes je mladina drugačna, časi so drugačni. Škoda, da je ta čas minil in se ne bo več vrnil.«
Ko govorimo o kultnem slovenskem filmu, pa nikakor ne moremo mimo glasbe. Na citre je znamenito melodijo, ki jo je napisal Urban Koder, zaigral Miha Dovžan. Skladateljeva vdova Helena Koder je pojasnila: »Urbanov stari oče je bil doma na Martinj Vrhu, tam pa so doma imeli citre.« Kot je dodala, je temo napisal v enem večeru, takoj po obisku in navdihu prelepe Poljanske doline, ki je (bila) navdih številnim umetnikom.
Še to je dodala Helena Koder: »Čeprav so zdaj drugi časi in ima mladina druge filme, pa je v filmu Cvetje v jeseni še danes veliko avtentičnosti. Je pristen film, ki se mora dotakniti tudi občutljivih mladih ljudi.«
