Slovenija osebno
»Še pred nedavnim nisva slišala za Lemberg, mislila bi, da gre za kak kraj v Avstriji ali Nemčiji, a v tem srednjeveškem trgu v bližini Šmarja pri Jelšah sta cveteli obrt in trgovina, v okolici je bilo več gradov, sčasoma pa je njegov pomen zamrl. Tja se splača zaviti tudi zaradi Slavice in Uroša Lorenčaka, skrbnikov tamkajšnje dediščine,« o enem nadvse zanimivih, a ne razvpitih turističnih krajev navedeta Špela Kuhar in Robert Potokar v novem vodniku Slovenija osebno, ki je izšel pri Beletrini.
V Lembergu imajo celo Rotovž, nekakšno mestno hišo, saj je bil to trg z vsemi pravicami vred. Ta je lepo obnovljena in deluje kot muzej, po zaslugi domačinke Slavice Lorenčak se med drugim ohranja lemberška potica, o pripravi katere uči tako tamkajšnje otroke kot prišleke, ki bi radi usvojili to znanje. Za tiste, ki jo želijo le pokusiti, jo ob predhodni najavi speče, pripovedujeta sogovornika.
V Žireh je doma tudi čevljar Aleš Kacin
Tudi v odročnih Žireh, ki skoraj nikoli niso uvrščene v vodnike, je sociolog in filozof, bolj znan kot lokalni kulturni delavec Miha Naglič, ustvaril domoznansko posebnost, mali muzej, glas o zgodbah iz domačih krajev pa širi tudi s svojim publicističnim delovanjem. »Vsi poznamo Alpino, a v Žireh je doma tudi čevljar Aleš Kacin, arhitekt po poklicu, ki obutev izdeluje ročno. Ko sva tuje goste peljala v njegovo delavnico, podedovano po dedku, so ostali odprtih ust. Marsikdo ne pozna žirovskega vrta arhitektke Jute Krulc in njenega zeta slikarja Tomaža Kržišnika, po katerem se domačini radi sprehajajo,« naštevata zanimivosti tega od obiskovalcev pozabljenega gorenjskega kraja.
V Postojni, denimo, kjer turiste v množicah privablja Postojnska jama, omenjata brivski salon Ozbič nekdanjega lokalnega brivca in lasničarja Viktorja Ozbiča, čigar prenovljena hiša in salon njegovo zgodbo pripovedujeta kot muzej. Tam je tudi klub trajnostnih rešitev Destilator, znotraj katerega oblikovalka Maja Modrijan živi in ustvarja trajnostne izdelke po strogih etičnih in ekoloških načelih, najbolj je poznana po čevljih, ki nastajajo iz zavrženih kavbojk.
Lokalno zgodbo Goričkega ponujata arhitekta, Potokarjev sošolec s fakultete Goran Dominko, ki je z ženo Majo prenovil domačijo v Kančevcih, Belo krajino pa začinja gostilna Badovinac v Gorjancih, kjer je »carina«. Mogoče je dobiti celo potni list Svobodnega belokranjskega ozemlja in spiti karampampoli v spomin na gospoda Badovinca, ki je bil zvest carinik do smrti leta 2021. Ne glede na sloves blejske kremšnite je za Špelo Kuhar in Roberta Potokarja najboljša v gostilni Karavla pod Ljubeljem, eno največjih odkritij zanju pa so bili salame BioSing, ki jih strežejo v restavracijah z Michelinovimi zvezdicami po svetu, in njihov izdelovalec, Ribničan David Lesar.
»Ko sva v Krškem predstavljala najino knjigo Zgodbe slovenske arhitekture, so naju povabili v majhen prostor v nekdanjem kapucinskem samostanu, v skoraj štiristoletno knjižnico, ob vstopu v katero se zazdi, kot bi zares prišel v 17. stoletje. Zdi se tako drobna in hkrati tako zanimiva, kot je Slovenija,« poudarja Robert Potokar. Po njunem nasvetu kaže zaviti še na grad Rajhenburg, ki ima lepo muzejsko zbirko, v pritličju pa se okrepčati v nedavno odprti sodobni restavraciji A3.
»Vse te zgodbe, ki niso turistično zloščene, ampak so pristne in poglobljene, naredijo naše življenje zanimivo in lepše,« dodajata sogovornika, arhitekta, ki sta se pred leti podpisala že pod vodnik Gremo v mesto Ljubljana. A tudi omenjeno knjigo Zgodbe slovenske arhitekture na skoraj 500 straneh je mogoče brati kot namig za ubiranje različnih poti po Sloveniji.
Bolj na široko, a z osebno noto
O Sloveniji je na voljo na tisoče informacij in spisanih mnogo vodnikov, zato je bilo, kot priznavata, težko narediti izbor krajev, znamenitosti, rokodelcev in nastanitev ter kulinaričnih naslovov za vodnik – »za ljubitelje lepega, dobrega in zanimivega, za vse, ki nimajo časa in potrpljenja pripravljati lastnih itinerarijev, ter vse, ki cenijo dober izbor in osebno vodstvo«. Toda za sabo imata dolgo kilometrino, saj prosti čas najraje preživljata prav v odkrivanju neznanih krajev in na potovanjih. To je bilo tudi tisto, kar sta si najbolj prizadevala prenesti svojima sinovoma, ki zdaj prav tako znata raziskovati svet in mnoge zanimivosti ter v tem najti veliko veselje, pa četudi za prvim vogalom sredi Ljubljane.
V dvoje sta Slovenijo podrobneje spoznala v letu, ko se je osamosvojila in zaradi razmer, tudi vojne, nista potovala daleč, tedaj sta pohajkovala po Kozjanskem in Prekmurju, pozneje z otrokoma pogosto po turističnih kmetijah. Dodobra sta jo osvojila med epidemijo, ko sta pisala knjigo o slovenskem prostoru in njegovi zgodovini, o slovenski arhitekturi. Tudi pri aktualnem vodniku, čeprav v naslovu nosi besedo osebno, sta želela, kot to tudi sicer počneta, pregled zaobjeti bolj na široko, skozi arhitekturo, umetnost, rokodelstvo in kulinariko, tako kakor so radi kot družina odkrivali kraje, iskali avtentična doživetja, znamenitosti, muzeje in spominke.
Skupaj z urednico Branko Fišer, oblikovalcem Ivanom Ilićem in ilustratorko Meto Wraber, ki je prispevala 19 vinjet, so se trudili, da bi bil vodnik privlačen in jasno berljiv. Kljub vsemu pa nista popisala čisto vsega, saj se jima zdi pomembno bralcem prepustiti, da se tudi sami malce »izgubijo«, ko hodijo naokrog.
Vodnik je namenjen ljubiteljem lepega, dobrega in zanimivega, vsem, ki nimajo časa in potrpljenja pripravljati lastnih itinerarijev, ter vsem, ki cenijo dober izbor in osebno vodstvo.
Špela Kuhar in Robert Potokar
Vodnik skozi očetnjavo
Tako je nastajal tudi ta vodnik, ki ga predstavljata kot iskrenega in brez sponzorskih objav, z zanimivostmi, ki bi jih priporočila prijateljem, znancem. Ko sta prišla v kak kraj, sta prikrila, da ga snujeta, ker sta hotela dobiti čim bolj avtentične informacije. Redkokdaj sta bila vnaprej napovedana, tako sta bila tudi bolj svobodna pri odločitvah, kaj vanj uvrstiti.
»Marsikdo danes misli, da se usedeš k računalniku ali pa malo poguglaš po mobitelu, pa dobiš navdih in napišeš vodnik. A ni tako lahko. V najinih priporočilih so nekajletno raziskovanje, tudi odkritja in priporočila najinih prijateljev in znancev, ki živijo v teh krajih. Nekdanji slavni slogan Turizem smo ljudje je res primeren, in to je v turizmu res najpomembnejše,« je prepričana Špela Kuhar.
Katera zgodba ju je najbolj presenetila? »Lani sva šla za vikend na Solčavsko, kjer se nama je zazdelo, da se je ustavil čas. Solčava je zelo majhen, a zanimiv kraj, nad katerim se dviga cerkvica s pokopališčem in kapelo, njihov turistični center domuje v sodobni stavbi Rinka AU arhitektov, tu domačinke, ki so svojo blagovno znamko poimenovale Bicka, iz lokalne volne izdelujejo copate in pletejo jopice, ki jih je oblikovala Jelena Pirkmajer (Cliché), v bližnjih Lučah je rokodelska delavnica Šlanger Jožeta Strmčnika, v sosednji dolini, Matkovem kotu, je domačija Vrlovčnik, ki slovi kot ena najlepših arhitekturnih prenov in jo je ob predhodni najavi mogoče obiskati, četudi je zasebna last,« odgovarja Špela Kuhar.
Kot poudarjata z možem, to ni vodnik zgolj za turiste, četudi bo kmalu preveden v angleščino, je pa vodnik skozi očetnjavo, skozi naš prostor, ki ga je treba poznati, tako se rojeva domoljubje, sta prepričana. »Velja reklo, da mora vsak Slovenec vsaj enkrat na Triglav, najino prepričanje pa je, da mora vsak pravi Slovenec videti Plečnikovo hišo. Tudi to je kultura naroda, ki bi se je morali zavedati, še zlasti zdaj, ko je vpisana pod Unescovo zaščito,« dodajata avtorja. Napisano je že nadaljevanje, ki se osredotoča na Ljubljano, v prihodnje pa naj bi med bralce prišel še vodnik po Primorski.
