Biblija igranja z lokom ali abecednik za virtuoze
»Prva vaja naj gre tolikanj lahni prislonitvi loka na struno, da bo od samega začetka ton kakor sapica in ne kot udarec po struni. Omogočata pa jo zgolj prožna lahnost zapestja in nemudna poteza z lokom brž po prislonitvi, ki jo lahko nato po mili volji krepite, saj po lahni prislonitvi nič več ne preži nevarnost grobega in surovega zvoka.« S temi besedami začenja Giuseppe Tartini pouk virtuoznega igranja violine v pismu svoji ljubi učenki.
Tartinijevo pismo Maddaleni Lauri Lombardini je muzejska svetnica Duška Žitko, ki v Pomorskem muzeju Piran skrbi za Tartinijevo zapuščino, označila za biblijo učenja violine in tehnike igranja z lokom, kajti že sam piranski mojster, tedaj živeč v Padovi, je svoji komaj 14-letni učenki na prvem mestu svetoval naslednje: »Glavna skrb in vaja naj sploh veljata loku, da ga boste popolnoma obvladali v vsakršen namen, najsibo suonabile ali cantabile.«
Tartinijevo pismo, ki je tako dragoceno kot njegova violina.
»To pismo, ki smo ga izdali v knjižici, prvič v slovenščini in hkrati še v petih drugih jezikih, je vsaj toliko dragoceno kot Tartinijeva violina iz delavnice Amati. To sta sicer med seboj težko primerljiva predmeta. Gre za listino, ki je citirana po vsem svetu že od leta 1770 leta dalje in je ob njej navedeno, da se nahaja v Piranu. To je edino ohranjeno pismo, edini dokument Tartinijevega poučevanja violine na daljavo. Njegovo tehniko poučevanja violine so v tistem času povzemali mnogi skladatelji in učitelji violine. Med najbolj zanimivimi je Leopold Mozart, oče Wolfganga Amadeusa, ki je sina učil tudi violine. Pravila in nasveti mladi Lauri o igranju z lokom, so osnova za tiste, ki se učijo violine.
Izjemna ženska
Maddalena Laura Lombardini očitno izhaja iz bogate beneške družine, ki pa se je pri svojih osmih letih znašla v beneški sirotišnici Sv. Lazarja ubožnih (Ospedale di San Lazzaro dei Mendicanti) . Ker je bila zelo nadarjena in se je od osmega leta učila violine, violončela, čembala, petja in komponiranja, so redovnice poskrbele, da je zanjo zvedel tudi tedanji svetovno znani violinski mojster iz sosednjega mesta. Le kratek čas po prvih pismih se je Lombardini začela učiti tudi pri samem Maestru v Padovi in z veliko žlico zajemala znanje velikega učitelja. Leta 1766 se je poročila z violinistom Ludovicom Sirmenom in z njim koncertirala po vsej Evropi, čeprav je bila njuna poroka bolj formalne narave. Veliko je komponirala sama, iz njenih skladb je mogoče razbrati Tartinijev vpliv in slog. Duška Žitko pravi, da je bila priljubljena in uspešna virtuozinja, ki je občinstvo očarala s tehniko in s svojimi skladbami, nemalokrat podpisane z moževim imenom, ker ženske skladateljice v tistem času nikakor niso bile enakopravne avtorice moškim. Kritiki so jo cenili kot eno najboljših violinistk konca 18. stoletja.
Tartinijevo pismo Maddaleni Lauri je že več kot 250 let zgled in temelj šolanja violinistov po svetu. »Navodila, ki jih je za vajo osvajanja lokovne tehnike priporočal Tartini Maddaleni Lombardini veljajo še danes za vse violiniste in pomenijo temelj utrjevanja violinske tehnike. Mojster violine takega kova, ki je razdajal svoje znanje tudi številnim drugim violinistom, je dobro vedel, s kakšnimi vajami in tehniko v čim krajšem času priti do čim boljšega rezultata. Nadzor desne roke in vodenje loka je za violiniste abeceda. Temu je piranski ali padovanski mojster posvečal ogromno pozornosti, tako na področju teorije, tehnike, kot tudi pedagogike, zato je med drugim izdelal tudi daljši violinski lok,« nam je povedal violinist Žiga Faganel iz sekcije prvih violin Orkestra Slovenske filharmonije, ki poudarja, da se je tehnika igranja violine v 250 letih sicer močno spremenila in tudi lok še dodatno spremenil, vendar tudi sam pogosto izvaja podobne vaje, kot jih je Tartini priporočil svoji učenki. Žiga dobro pozna Tartinijevo violino iz Pirana, saj je dalj časa igral nanjo in jo uigraval.
Učitelj narodov
Zaradi pomena in nazornega opisa so Tartinijevo pismo že leta 1770 prvič objavili v publikaciji L'Europa Letteraria v Benetkah, leto kasneje je pismo v angleščino prevedel in v Londonu izdal angleški muzikolog Charles Burney, leta 1773 je izšla v francoščini v Parizu, leta 1784 pa so pismo prevedli še v nemščino. Hrvati so prevod pisma dobili 1996, v slovenščino ga je pred šestimi leti po naročilu Pomorskega muzeja Piran prevedel Ravel Kodrič. V vseh omenjenih arhaičnih prevodih in v slovenščini pa je pismo izšlo zdaj v knjižici, tudi v počastitev 330. obletnice Tartinijevega rojstva.
Tartini: »Prva vaja naj gre tolikanj lahni prislonitvi loka na struno, da bo od samega začetka ton kakor sapica in ne kot udarec po struni.«
Tartini je svojo pot svetovno uveljavljenega virtuoza, skladatelja in pedagoga začel leta 1727 v Padovi, kjer je odprl svojo violinsko šolo, v katero so prihajali učenci iz vse Evrope. V 40 letih je njegovo šolo obiskovalo kakih 200 violinistov in skladateljev, ki so povzemali Tartinijev način igranja in komponiranja, pa tudi njegov pedagoški pristop in filozofsko-teoretični odnos do glasbe, ugotavlja Duška Žitko. »Pismo, katerega izvirnik hranimo v Piranu, najbolje kaže Tartinijevo plemenitost, predanost, spoštovanje do učenke, kako spoštljivo nagovarja mlado dekle pri 14 letih, jo naslavlja z gospo, in izraža svojo ponižnost. Ta njegova drža je očarala njegove učence in so mu že zato upravičeno rekli Maestro delle Nazioni (Učitelj narodov).«
Bogata Tartinijeva zapuščina
Tartinijeva pisma, razprave in študije pomenijo eno največjih zapuščin v njegovem času in so izjemen vir podatkov o mojstrovem ustvarjanju, razmišljanju in osebnem življenju. Z njegovo zapuščino se hvali več arhivov v Evropi, predvsem v Italiji, a tudi v Piranu in ZDA. Samo v piranskem arhivu premorejo nekaj manj kot 40 njegovih pisem in v celoti 445 drugih dokumentov (tudi drugih avtorjev), razprav in pisnih virov, povezanih z njegovim življenjem in delom. Pred dvema letoma je s pomočjo italijansko-slovenskega Interreg projekta Tržaška univerza izdala knjigo v treh jezikih, v kateri je objavljenih 183 Tartinijevih pisem in šest drugih dokumentov, iz katerih je mogoče pobliže spoznati tako vsestransko osebnost, kot je bil glasbenik, znanstvenik in pedagog iz Pirana in Padove.
Že pismo iz Prage (leta 1723) bratu Domenicu v Piran, govori o velikih nesoglasjih v piranski družini o tem, kako so piranski sorodniki vedno znova prosili Tartinija za denarno pomoč, hkrati pa trdili, da Giuseppe po vseh letih stran od doma nima nobene pravice do hiše ali posesti. V tem pismu je Tartini še izražal željo, da želi biti pokopan v Piranu, kar se je kasneje temeljito spremenilo.
Ob 330. obletnici Tartinijevega rojstva, ki ga obeležujejo 8. aprila, ko je bil Giuseppe vpisan v krstno knjigo piranskega župnišča, se bodo še naprej celo leto vrstili številni dogodki v čast velikemu Pirančanu. Včeraj so v Pokrajinskem muzeju Koper med drugim odprli razstavo Tartini med Piranom, Strunjanom in Koprom, ob tej priložnosti je Zdravko Pleše igral na Tartinijevo violino. Tartini violinist in sabljač je naslov knjige, ki jo bodo 11. maja predstavili v Avditoriju Portorož, nastopil bo komorni orkester L'Arte dell' Arco iz Padove, dva dni kasneje bodo v Tartinijevi hiši pripravili konferenco Od Pirana do Evrope, 27. maja bo koncert posvečen Tartiniju in Danteju, v začetku junija pa bo 3. mednarodno tekmovanje mladih v Piranu, tedaj bo nastopil tudi violinist Stefan Milenković.
Iz pisma, ki ga je pisal 6. oktobra 1746 v Padovi Francescu Algarottiju lahko zvemo na primer, da je za 41 zlatnikov priskrbel 6 violin, od tega sta bili dve Stainerjevi. Iz pisma Giovanniju Battisti Martiniju, vodji kapele v Baziliki sv. Frančiška v Bologni, je 1752 pisal, kako mu je hotel poslati 40 liber (kakih 15 kilogramov) čokolade, a tega še ni storil, ker bi ga davek stal več kot polovico vrednosti čokolade.
Dopisovanje z nečaki v Piranu dokazuje, da je piranska družina od violinista ves čas pričakovala takšno ali drugačno, največkrat denarno, pomoč, ki pa je Tartini ni hotel ali mogel dati. Pogosto je sorodnikom pomagal tako, da je s svojim vplivom zastavil kakšno besedo zanje, še posebej pri zaposlitvah, jim priskrbel kake zagovornike v sodnih sporih in postopkih. Nečaku Pietru, ki je najbolj zaslužen za poslikave v Tartinijevi rojstni hiši, je pomagal, da je dobil državno službo in postal ugleden funkcionar, kapetan černide, varuh javnega reda in miru. Inštruiral je tudi revne mlade glasbenike, opravljal številna dobra dela in velikokrat izkazoval sočutje, vdanost in pobožnost. Veliko časa je posvečal glasbenim teorijam, matematiki in fiziki. Na koncu je piranski družini zapustil dokumente, nekaj osebnih predmetov, pohištva in malo denarja, toda od nje ni dobil tiste topline in spoštovanja, ki jo je mojster ves čas pričakoval. Bil je prvi violinist in vodja orkestra v baziliki sv. Antona v Padovi že od svojega 29. leta in to službo (s prekinitvami zaradi številnih potovanj in gostovanj) ohranil vse do smrti.
