Desnica se boji za nacionalno identiteto

Evropski simbol na pariškem Slavoloku zmage. Čeprav so modro zastavo z dvanajstimi zvezdicami 1. januarja izobesili začasno, je populističnega vznemirjanja v Franciji precej. Za skrajno desničarko in kandidatko za predsednico države Marine Le Pen pomeni čisto »provokacijo«, za radikalnega provokatorja Érica Zemmourja, ki si prav tako želi v Elizejsko palačo, »žalitev«, pa tudi konservativna kandidatka Valérie Pécresse je posvarila pred »brisanjem francoske identitete«.

Državni sekretar za evropske zadeve Clément Beaune je očitke zavrnil, češ da so takšne desničarske polemike prazne. Z zastavo so le hoteli, kot je izjavil za AFP, poudariti začetek francoskega predsedovanja EU: visela je kratek čas, zdaj pa je spet vse, kot mora biti; spomenik, posvečen neznanemu vojaku, krasi trobojnica, kakor tudi Eifflov stolp ne bo vseh šest mesecev predsedovanja v modri barvi.  

Skrivni predsednikov adut

V Le Mondu so spomnili, da so leta 2008, ko je Francija predsedovala nazadnje, državo pa je takrat vodil Nicolas Sarkozy, s slavoloka zmage plapolala tako evropska kot francoska zastava. Simbolika je kajpada pomembna, a ključna so dejanja. Te dni je sicer veliko v medijskem ospredju 40-letni državni sekretar Beaune, človek iz tesne bližine predsednika države Emmanuela Macrona in velik Evropejec; tudi v govoru, v katerem bo predsednik 19. januarja pred evropskim parlamentom predstavil prioritete francoskega predsedovanja, bo precej Beaunovega odtisa. Francoski mediji ga označujejo kot »skrivni predsednikov adut«, »dobrega učenca« pa tudi »Macronov evropski projektil«.      

Macrona spremlja že leta; bil je njegov svetovalec na finančnem ministrstvu in pozneje v Elizeju, od julija 2020 je na zunanjem ministrstvu pristojen za evropske zadeve. Kritiki mu očitajo, da se giblje le v zaprtih političnih krogih, s terenom in volivci pa nima stika. V najvišje sfere francoske politike se ni povzpel zaradi aktivizma, čeprav odločno zagovarja pravice skupnosti LGBT, ampak ga, kakor so ga opisali v Le Mondu, od nekdaj mika želja po intelektualni razpravi.

Deluje sramežljivo, nikakor arogantno, vselej zmerno, in očitno ambiciozen je. Imajo ga za enega redkih macronistov, ki zagovarjajo ideje leve sredine, in tudi o nekdanjem predsedniku, socialistu Françoisu Hollandu, ne reče nikoli nič slabega. Kot človek, ki raje povezuje, kakor razbija, menda verjame, da v Franciji zdaj ni čas za ključne gospodarske reforme, z izjemno pokojninske, čim bolj se kaže ukvarjati z mladimi in izobraževanjem. Prepričan je še, da bi morali parlamentarne volitve organizirati pred predsedniškimi – in se tako bolj kot na osebnost osredotočiti na skupnost.