Mumificirani sodni proces

Bobby Seale, nekdanji vodja in soustanovitelj črnih panterjev, gibanja za pravice temnopoltih v ZDA, še vedno navdihuje z vseživljenjskim bojem proti krivicam. Njegovo zgodbo opisuje veliko filmov, nazadnje sodna drama Sojenje čikaški sedmerici v režiji Aarona Sorkina, za katero je pred dnevi prejel zlati globus za scenarij. Lik Bobbyja Seala je prikazan kot osmi obtoženi, da je leta 1968 na demonstracijah proti vojni v Vietnamu zanetil nemire, ki jih je policija nato krvavo zatrla.



Seale je bil tistega dne v Čikagu prisoten vsega štiri ure, nagovoril je občinstvo in se odpravil domov v Oakland v Kaliforniji, ko ga je zajela policija. Na sojenju je pri neuravnovešenem, pristranskem in rasističnem sodniku Juliusu Hoffmanu naletel na hudo zlorabo, saj mu niso dovolili, da bi ga zastopal njegov odvetnik (ki je pred obravnavo zbolel), ker je sodniku ugovarjal, pa ga je ta dal pretepsti, nato pa so ga pripeljali nazaj v dvorano z verigami priklenjenega na stol in s prevezo čez usta. Ta prizor, ki ga priklicuje Sorkinov film, je navdihnil tudi umetnico Karon Davis, da ga je ovekovečila po svoje.



Prizor s sodniško mizo, poroto, zvezanim Sealom in petdesetimi vrečkami, ki ponazarjajo dobrodelnost črnih panterjev, ki so ustanovili tudi program deljenja brezplačnih obrokov za socialno ogrožene skupine, je odlila v skulpture iz mavca ter jih oblikovala v tehniki mumificiranja. »Rada imam Egipt in mumificiranje ter ohranjanje zgodovine. Vrečke predstavljajo ohranjanje črnske kulture,« je povedala umetnica o delu No Good Deed Goes Unpunished (Nobeno dobro delo ne ostane nekaznovano), ki bo od jutri na ogled na razstavi v newyorški galeriji Jeffrey Deitch.