Srečanje s smrtjo prevrednoti vse

Vesna Vuk Godina, pogosta povzročiteljica vsesplošne moralne panike o tem, kaj naj bi pametna ženska naredila, da bi se počutila srečnejšo.

Objavljeno
07. maj 2018 10.24
Posodobljeno
09. maj 2018 11.07
Dr. Vesna Vuk Godina, kritična komentatorka, ne provokatorka. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Nasvet predavateljice socialne in kulturne antropologije na filozofski fakulteti v Mariboru, letnik 1957, kritične komentatorke slovenske resničnosti, je preprost: iskanju sreče in zadovoljstva, tipičnih kategorij kapitala, ki nas z nedosegljivimi zahtevami zgolj zasužnjuje v spiralo potrošniške igre, se je treba odpovedati. Namesto hlepenja po zadovoljstvu je treba delati tisto, kar je prav.

Kaj pravite na dejanje feministk iz Rdeče zore, ki so vas nominirale za seksistično izjavo leta?

Pri sodobnem slovenskem feminizmu ne gre več za resno teorijo o družbenem položaju žensk, ampak za terapevtsko nišo žensk, ki imajo težave s svojim socialno-kulturnim spolom. Vsak ima lahko težave s čimerkoli, smešno pa je, če mora pri reševanju njihovih osebnih težav sodelovati celotna javnost. Simptomi se rešujejo v zasebnosti.

Kaj naj bi raje počele?

V našem primeru bi bilo potrebno družbeno gibanje za razrešitev serije problemov, ki jih ima večina žensk, na primer glede vprašanja izkoriščanja. Ženska delovna sila je še vedno podplačana in ženske še vedno težje napredujejo, na tisoče jih je v postsocializmu izgubilo službo, nobene perspektive nimajo, nimajo znanja računalništva in angleščine ali pa niso dovolj telesno privlačne. S tem se ženske, ki mislijo, da so feministke, ne ukvarjajo.

Zanalašč provocirate?

Deloma res, na primer pri predavanjih. Če želiš štiri ure ohraniti pozornost slušateljev, moraš uporabljati retorične mehanizme, eden od njih pa je provokacija. Pri mojih kolumnah pa to ni cilj, zato me pogosto preseneti, da izjave, ki se mi zdijo povsem neizzivalne in so znanstveno utemeljene, drugi preberejo kot provokacijo. A pomen sporočila vedno določi bralec.

Očitajo vam zagrenjenost.

Oh, niti slučajno, tisti, ki me poznajo, me ne dojemajo tako. Moja kritika izhaja iz potrebe po spreminjanju stvari na boljše, praviloma tudi iz vedenja, kako bi se jih izboljšalo. Spremembe, za katere se zavzemam, pa pomenijo konec kapitalizma in močno omejujejo široko razširjeno izkoriščanje vseh vrst.

Ste zadovoljni s svojim življenjem?

S svojim življenjem sem čedalje bolj zadovoljna, ne vem pa, zakaj bi moral človek sploh težiti k zadovoljstvu. Moj cilj je živeti smiselno in delovati tako, da lahko za tem moralno stojim. Zadovoljstvo in sreča sta standarda, ki izhajata iz trženja naših zasebnih življenj in sta tako rekoč nedosegljiva zato, da trgi ostajajo odprti in da ljudje zapravljajo ter uničujejo svoja življenja v prepričanju, da morajo ta standard doseči.

In zato smo, kot pravite, v partnerskih razmerjih vsi nezadovoljni. Kje je rešitev?

Preprosto v zavedanju človekinj, da so tržni standardi dobrega partnerstva – sreča, obstoj duše dvojčice, izpolnjevanje neizrečenih želja ipd. – neuresničljivi in tako neresnični, kot je neresnična telesna zgradba vrhunskih manekenk. Oba spola morata v partnerstvu gojiti realistična pričakovanja in v tem so bili naši starši in stari starši bistveno boljši. V njihovem času zasebno življenje še ni bilo trg in ga kapital še ni razdelal ter prezentiral prek medijev. Žena od moža ni pričakovala, da bo njena duša dvojčica in da ji bo znal kupiti torbico, ne da bi mu jo morala desetkrat pokazati. Pričakovala je, da bo hodil v službo, prinesel denar domov in ga ne zapravljal v gostilni, da bo skrbel za hišo in otroke.

Ali ni življenje naših dedov malo preveč regresiven zgled?

To je regresija le po merilih ideologije nenehnega razvoja proti čedalje boljšemu, ki pa je ideologija kapitala. Ni jasno, v čem smo mi naprednejši od naših starih staršev. Očitno nam stvari namreč manj uspevajo.

Zakaj je nasvet terapevtov, naj se partnerja ob družinskih težavah pogovorita, za vas povsem zgrešen?

Partnerstvo je socialni projekt, ne pa projekt čustvenega osrečevanja partnerjev. Partnerja tvorita socialno enoto, v kateri vsak opravlja svoje dolžnosti in skrbi za dobro vseh članov te celice, predvsem otrok. To je že povsem izginilo z zemljevida današnjega tipa partnerjev, ki morajo skrbeti le še za svojo osebno srečo. Večina partnerjev na Zahodu je funkcionalno neodraslih, takšnega socialnega projekta ne morejo izvesti, saj med tistim, kar je prav in kar je fino, vedno izberejo tisto, kar je fino. Zato se tudi množično ločujejo.

Vi svojim študentkam rečete, da je prva stvar, ki jo morajo v partnerski zvezi narediti, to, da se z moškim poročijo.

Ne. Pravim jim, da morajo najti funkcionalno odraslega moškega, ko želijo imeti otroka. In da ga morajo preveriti na različne načine. Eden od njih je tudi poroka, ki za moškega ni fina, je pa prav(ilna).

image
Uroš Hočevar »Partnerstvo je socialni projekt, ne pa projekt čustvenega osrečevanja partnerjev,« je prepričana Vesna Vuk Godina.


Vsi po vrsti so planili na vašo izjavo, da žrtve Harveyja Weinsteina niso žrtve, ampak sokrivke. Ali menite, da so ženske praviloma sokrive za (spolno) nasilje?

Seveda ne, ob tem sem tudi povedala, da od blizu poznam posiljene ženske, ki niso bile sokrivke, in da zelo dobro vem, za kaj gre v enem in v drugem primeru. Pri Weinsteinu sem prepričana, da je velik del žensk, ki so se po toliko letih spomnile, da so bile spolno zlorabljene, privolil v takšno obliko komunikacije z moškim zato, da so dobile posel, oziroma da to v njihovem razumevanju velja za normalno vedenje. Živela sem v ZDA in sem lahko od blizu videla, kako je ta ameriški kalkulativni um normaliziral takšne menjave – ti daš meni en dar, jaz tebi drugega. Želela sem povedati še, da to ni standard vedenja le v ZDA, ampak tudi pri nas. Prijateljičina hči se je odpovedala uspešni manekenski karieri, ker je bila ta menjava del posla.

Zakaj torej tako žolčni odziv na vaše mnenje?

Ljudje očitno neradi premišljujejo o neugodnih temah. Obenem pa to kaže, kako zadrta je v Sloveniji katoliška doktrina o aseksualni ženski, za katero je seks nekaj groznega. Že ideja, da ženske mogoče niso povsem aseksualne in zgolj žrtve in da mogoče rade poseksajo moškega zato, da od njega nekaj dobijo, je absolutno nesprejemljiva. Vse to še dodatno potrjuje tezo, da Slovenija nima nobene levice oziroma gibanj, ki bi bila pripravljena resno misliti zunaj trdno udomačenih klišejev.

So vaši ideali socialistični?

Mislim, da so ideali vseh, ki zahtevajo drugačno družbo, socialistični. Le da si nihče več ne upa uporabljati te besede. Globalna zahteva za omejitev gospodarske rasti, da bi upočasnili segrevanje planeta, je socialistična. Jedro socializma kot družbenega ustroja je, da je socialna dobrobit nadrejena ekonomski. Ne morem pa se pohvaliti, da podpiram katerega od obstoječih socializmov.

Boste na junijskih volitvah imeli kakšno izbiro?

Ne. To bodo že tretje volitve, pri katerih razmišljam, da se jih ne bi udeležila. Doslej sem se jih vedno udeležila zato, da sem dvignila volilno udeležbo in oddala neveljavno glasovnico. Ne morem pa voliti stranke, ki je za legalizacijo konoplje, saj je to absolutno desni projekt liberalnega kapitala in političnih elit, ki želijo obvladovati zadete državljane in iz tega delati donosen posel.

Preboleli ste raka. Kaj vam je dala ta izkušnja?

Bližnje srečanje s smrtjo prevrednoti vse stvari v življenju – glede tega, kaj je pomembno, za kaj se boš trudil itd. Dala mi je bistveno spodbudo, da sem delala na tem, da nisem, kot ste me vprašali prej, zagrenjena oseba. Ugotovila sem, da bom, če ne spremenim te drže, še naprej bolna. Dala mi je tudi to, da sem se poučila o seriji znanstvenih odkritij, o katerih se sicer ne bi. S tako izkušnjo se lahko v življenju marsičemu odrečeš, čemur se sicer ne bi, izgradiš neki notranji prostor svobode, edinega, ki ga sploh lahko zgradiš. Zame je edina osvoboditev, da se odrečeš potrebi, da si ljubljen. Vse to mi je prinesel rak, ki je bil poleg cerebralne paralize moje hčerke moja najboljša življenjska izkušnja.

Česa ste se naučili ob hčerki?

Maša se je rodila z možgansko krvavitvijo. Ko je bila stara pet mesecev, so mi povedali, da se nima smisla ukvarjati z njo, in prvič v življenju sem razumela, zakaj je dobro, da sem trmasta. Moj cilj je bil, da jo pripeljem čim dlje v samostojnost. Ima gimnazijsko maturo, in čeprav bi rada delala, zaradi birokratskega ustroja države tega cilja še nisva dosegli. Naučila pa sem se tudi globoke ponižnosti ob spoznanju, da so stvari, ki se zdijo samoumevne – da lahko hodiš, govoriš, uporabljaš prste itd. –, spoštovanja vredni darovi. Zelo dobro sem se naučila, kaj pomeni biti drugačen, pa tudi, kako se normalni Slovenci branijo pred svojimi strahovi, ko pridejo v stik z drugačnostjo. Zato dobro razumem položaj lezbijk, gejev, migrantov in drugih drugačnih. Z drugačnostjo nimam težav: v stanovanju v moji hiši že dve leti živi šestčlanska družina iz Alepa. Krasni so. Koliko Slovencev je v svoj dom sprejelo begunca?