Tretji iranski režiser za zapahi
V diktaturah, kakršna je vladavina mul – šiitske duhovščine – v Iranu, svoboda izražanja ni ravno med prioritetami, s katerimi se ukvarjajo vladajoči. To je izkusil tudi znani režiser Džafar Panahi. Ko je šel na tožilstvo poizvedovat, zakaj so v petek aretirali njegova kolega Mohamada Rasulofa in Mostafo Al Ahmada, so za rešetke vtaknili še njega.
Po poročanju iranske državne tiskovne agencije IRNA so Rasulofa in Al Ahmada aretirali, ker da sta s pozivom proti oblasti ogrožala javni red in sodeloval z nasprotniki režima. Zadeva je povezana s pozivom proti nasilju oziroma s protesti, ki so se začeli po zrušitvi nakupovalnega središča v Abadanu na jugozahodu Irana maja letos. V njem je umrlo več kot 40 ljudi. Proteste proti režimu v Abadanu so policija in varnostne sile nasilno zatrle. Takrat je več kot 70 ljudi iz iranske filmske industrije zahtevalo ustavitev policijskega nasilja; protest sta na družbenih omrežjih sprožila prav Rasulof in Al Ahmad s pozivom policiji »odložite orožje«. Po njuni aretaciji je konec tedna več kot sto iranskih filmskih ustvarjalcev, med njimi Panahi, temu nasprotovalo.
V filmskem svetu, kjer iranski film uživa velik ugled, čeprav deluje v nič kaj ugodnih razmerah pod budnim očesom strogih mul, je Panahi – dan pred aretacijo je praznoval 62. rojstni dan – vse prej kot neznano ime. Leta 2000 je na filmskem festivalu v Benetkah za film Krog dobil najvišje priznanje, zlatega leva, na filmskem festivalu v Berlinu leta 2015 za film Taksi prav tako najvišje priznanje, zlatega medveda. Tudi 49-letni Rasulof na Zahodu uživa velik ugled, saj je leta 2020 za film Zlo ne obstaja dobil berlinskega zlatega medveda, v svoji karieri pa je dobil še kup drugih nagrad.
Vodstvo festivala v Cannesu je od iranskih oblasti zahtevalo, naj tako izpustijo vse tri režiserje. Zapisali so, da odločno obsoja aretacijo in val represije proti umetnikom v Iranu. Oglasilo je se je tudi vodstvo Berlinala. Sporočili so, da so z žalostjo in ogorčenjem sprejeli novico o aretaciji še enega iranskega filmskega ustvarjalca. »Aretacija Džafarja Panahija je še ena kršitev svobode izražanja in svobode umetnosti,« sta zapisala vodji festivala v Berlinu Mariette Rissenbeek in Carlo Chatrian. »Iranske oblasti pozivamo, naj nemudoma izpustijo pridržane filmske ustvarjalce,« sta dodala.
Filmarji so iranskemu režimu sumljivi, ker se pogosto ukvarjajo za z bogaboječe mule občutljivimi temami. Zato jih nemalo velja za disidente in morajo vsaj občasno bežati v tujino. Tudi Panahi in Rasulof sta živela med domovino in tujino. Očitno so trenutek, ko sta bila v domovini, oblasti izkoristile, da so ju oziroma so jih skupaj z Al Ahmadom spravili tja, kamor duhovščina meni, da tako ali tako sodijo. Za rešetke.
