Le streljaj od hale, kjer so v Talumu pred dvema letoma dokončno ugasnile še zadnje elektrolizne peči za proizvodnjo aluminija, zdaj ležijo kupi primarnega aluminija iz Egipta, Kazahstana in drugih držav. Njegova domača proizvodnja je v kraju, ki se imenuje po Borisu Kidriču, po skoraj sedmih desetletjih obstala zaradi nekonkurenčnih cen energentov – ene od posledic vojne v Ukrajini. Talum kljub temu načrtuje rast. Še pred kratkim daleč največji porabnik električne energije v državi je v procesu zelene preobrazbe ter od lani največji svetovni proizvajalec rondelic za kozmetično, živilsko in farmacevtsko industrijo.

Cena električne energije je bila pred vojno v Ukrajini konkurenčna prednost slovenskega gospodarstva, ki je tretje najbolj industrializirano v Evropski uniji. Večji porabniki električne energije (ti porabijo od 70.000 do 149.999 megavatnih ur na leto) so leta 2020 plačevali 20 odstotkov nižjo ceno elektrike kot povprečje Evropske unije.

Po začetku vojne v Ukrajini so se cene elektrike hitro dvignile v nebo, in ker so podjetja sklepala večletne pogodbe, so lani plačevala 139 odstotkov dražjo elektriko kot leta 2020. Skok cen v Evropski uniji ni bil tako izrazit, zato so največji slovenski porabniki lani plačevali četrtino višje cene kot povprečje Unije. Manjša je razlika pri nekoliko manjših porabnikih, najmanjši odjemalci – teh je večina – pa plačujejo nižjo ceno od evropskega povprečja.

Ovira za razvoj in zeleni prehod

»Visoke cene električne energije v Sloveniji so ena največjih ovir za industrijski razvoj in trajnostni prehod. Elektrika je v povprečju dvakrat dražja od zemeljskega plina, zeleni vodik pa je še precej dražji,« opozarja generalni direktor Steklarne Hrastnik Peter Čas. Po njegovih besedah so zato za ohranitev konkurenčnosti v EU nujne sistemske rešitve za znižanje stroškov energije: »Steklarna Hrastnik ta izziv rešuje z optimizacijo procesov, prilagodljivo uporabo energentov in kombinacijo lastnih obnovljivih virov ter optimizacijo porabe. Kljub vsem naštetim ukrepom pa postajamo zelo nekonkurenčni in posledično nam ne uspe več zapolnjevati vseh proizvodnih kapacitet po konkurenčnih cenah. Cene energentov močno vplivajo tudi na profitabilnost Steklarne Hrastnik. Za dolgoročno konkurenčnost je nujna stabilna in predvidljiva energetska politika.«

Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) je kritična do vlade, da ta gospodarstvu ni pomagala pri spopadanju z visokimi cenami elektrike. »Določene države so za nekatere industrije uvedle kapico na ceno električne energije ali jih oprostile plačila DDV ali prispevkov za obnovljive vire energije ter soproizvodnjo toplote in električne energije. Seznam takšnih olajšav smo posredovali ministroma za gospodarstvo ter za okolje, podnebje in energijo, pa tudi predsedniku vlade, da bi tudi pri nas uresničili te premike. Vendar naši odločevalci menijo, da bi to bila nedovoljeno državna pomoč. A ukrepi drugih držav jih demantirajo,« poudarja generalna direktorica GZS Vesna Nahtigal.

Združeno kraljestvo je te dni, na primer, sprejelo industrijsko strategijo, s katero bo za energetsko intenzivno industrijo do četrtine znižalo stroške električne energije do leta 2027.

Minister za okolje, energijo in podnebje Bojan Kumer meni, da je država pomagala večjemu in srednjemu gospodarstvu, malemu pa regulirala cene, s čimer so premagali najhujšo energetsko krizo. Poudarja, da ima slovensko gospodarstvo večinoma še vedno nižje cene od evropskega povprečja, razen v skupini največjih odjemalcev, v kateri pa je zelo malo podjetij, zato se vsak slab nakup lahko pozna v nacionalni statistiki te skupine.

Draga elektrika je težava v celotni Evropi

Cene električne energije niso težava zgolj Slovenije, ampak večine Evropske unije. Že v bližnjih državah imajo opazno cenejšo elektriko, saj so, denimo, največji odjemalci v Srbiji lani plačevali 30 odstotkov cenejšo elektriko kot v Sloveniji, v Turčiji ter BiH pa polovico cenejšo. Še precej nižje pa so cene elektrike in plina v ZDA ter na Kitajskem.

»V Evropi so bile cene električne energije višje kot v ZDA in na Kitajskem že pred energetsko krizo, zdaj pa je razlika še večja. Zato pri proizvodnji materialov globalno poteka prestrukturiranje. Številna evropska podjetja so zaprla svojo proizvodnjo v Evropi in proizvodnjo prenesla tja, kjer so cene energije nižje, predvsem v ZDA in na Kitajsko,« opozarja profesor na Ekonomski fakulteti UL Jože P. Damijan.

Podjetja po energetski krizi zmanjšujejo porabo energentov, delno zaradi vlaganj v učinkovito rabo energijo, delno pa zaradi zmanjševanja proizvodnje po zmanjšanju števila naročil in nekonkurenčnosti. Lani so poslovni odjemalci porabili za 8,3 odstotka manj električne energije kot leta 2021, v letošnjih prvih petih mesecih pa se trend zmanjšanja porabe nadaljuje.

Proizvodnja slovenske industrije materialov je bila lani za skoraj 14 odstotkov nižja kot v povprečju leta 2021, v panogi tudi zmanjšujejo število zaposlenih. »Najočitnejši primer deindustrializacije je Nemčija, kjer industrijska proizvodnja upada že od leta 2018 in je zdaj njen obseg v primerjavi z letom 2019 približno 15 odstotkov manjši, v območju z evrom pa je nižji za sedem odstotkov. Tudi slovenska industrijska proizvodnja niha okoli nemške, saj je Nemčija naš največji izvozni trg, zato zmanjševanje povpraševanja vpliva tudi na nas,« pravi Damijan.

Industrija materialov pa je ključna za vso industrijo. Brez aluminija, denimo, ne moremo izdelovati sončnih panelov in drugih tehnologij zelenega prehoda. »Evropa je zaprla vse obrate primarne proizvodnje aluminija. Zdaj tega kupuje, da ga doda recikliranemu. Primarni aluminij, proizveden v Evropi, je imel relativno majhen ogljični odtis, medtem ko ima uvoženi nekajkrat večjega,« pravi Damijan in s tem opozarja na evropsko realnost, ki je doletela tudi Talum. »Globalno se torej izpusti CO₂ ne zmanjšujejo, ampak povečujejo. Evropa tako ne bo imela ključnih materialov za proizvodnjo niti tistih tehnologij, pri katerih želi biti konkurenčna in tekmovati z drugimi državami,« opozarja ekonomist.

Pri tem pa vse večja težava postaja tudi zagotavljanje surovine, ne le primarnega aluminija, ampak tudi recikliranega, saj ga Kitajska pokupi vse večji delež.

Bojan Kumer ocenjuje, da bo večino težav glede energetske nekonkurenčnosti treba rešiti na ravni EU. »Odgovor Evrope je, da se mora bolj zanesti nase, da bo imela lastne vire, kar je ključno za konkurenčnost. Edini viri, ki to omogočajo, so obnovljivi viri (OVE) in rezultati so že opazni,« o rešitvi pravi minister. Lani so OVE v bruto končni porabi energije v EU presegli 25 odstotkov, do leta 2030 se bo delež povečal na 42,5 odstotka. Kmalu bomo v Evropi polovico energije proizvedli z OVE, pri elektriki smo že blizu.

»Smo na prehodu iz ranljivega modela v zanesljiv, odporen in konkurenčen model, ki bo dostopnejši za ljudi. Ta prehod bo trajal do leta 2035, vanj pa bo treba tudi v prihodnje veliko vlagati. Vidimo luč na koncu predora, kjer bo variabilni strošek energije močno padel,« izpostavlja Kumer: »Do takrat pa je treba pomagati podjetjem, da ne izgubijo konkurenčnosti. V zadnjih letih je Evropa na tem področju zaspala in ni imela ustreznih ukrepov, z novo komisijo pa se je to spremenilo in je v ospredju predvsem konkurenčnost za gospodarski sektor.«

V energetski mešanici prihodnosti minister vidi tudi jedrsko energijo kot nizkoogljičen in zanesljiv vir, ki bo lahko nadomestil zaprtje termoelektrarn: »Del tega bo tudi Slovenija, a poskrbeti moramo za jedrsko elektrarno, da bo elektrika konkurenčna za podjetja. Ena nekonkurenčna jedrska elektrarna za velike velesile, kot je Francija, ne pomeni višje cene v končnem proizvodnem miksu, za nas pa je konkurenčnost ključna in ima takšen vpliv, kot če bi Francija zgradila skoraj 50 jedrskih elektrarn. Zato je pomembno, da investitor zagotovi ustrezno ceno le-te.«

Vlaganje v trajnost je vlaganje v prihodnost

Ob visokih cenah energentov se morajo podjetja prilagoditi še enemu trendu – podnebnim spremembam. Pojav, ki ga v letošnjem vročem in sušnem juniju še bolj občutimo, morajo podjetja upoštevati v svojih tveganjih, prilagajanjih poslovnih procesov, spremenjenih navadah kupcev …

Dolgoročno uspešna bodo podjetja, ki trajnost razumejo kot strateško prednost, ne zgolj kot obveznost. Takšna podjetja bodo bolje pripravljena na prihodnje izzive – od nihanja cen energentov in surovin do prilagajanja podnebnim spremembam ter zagotavljanja financiranja, ugotavljajo v partnerstvu za trajnostno gospodarstvo, ki združuje nekatera podjetja.

Prilagajanje je povezano s stroški, a treba je investirati v večjo odpornost, tudi podnebno, meni Kumer: »Največji strošek nastane ob ujmah zaradi škode, izgube kupcev in podobno. Skupaj moramo sprejemati ukrepe za prilagajanje in hkrati ukrepe za blaženje podnebnih sprememb. V preteklosti smo se manj ukvarjali z blaženjem, zato se moramo zdaj bolj s prilagajanjem. Bolje moramo ukrepati pri preprečevanju podnebnih sprememb.« Ne nazadnje, Sredozemlje in s tem tudi Slovenija je na podnebne spremembe zelo občutljivo. Na to nas znanost in agencija za okolje nenehno opozarjajo, dodaja. Po podatkih Eurostata so bile ekonomske škode na prebivalca zaradi podnebnih sprememb v Sloveniji v povprečju zadnjih trideset let najvišje med članicami EU.

Med cilji strategije razvoja Slovenije do leta 2030 je tudi prekiniti povezavo med gospodarsko rastjo, rastjo rabe surovin in energije ter s tem povezanim velikim obremenjevanjem okolja. Treba je spremeniti proizvodne procese, denimo z boljšim izkoristkom virov, učinkovitejšim upravljanjem odpadkov in energije ter večjim deležem OVE. Kako uspešni smo na tej poti? »Dosedanji napredek, ki je opazen, bo nujno treba pospešiti. Zeleni prehod bo namreč s prepočasnimi spremembami ali njihovim odlašanjem postajal občutno zahtevnejši, razmeroma visoka kakovost življenja pa ogrožena « ugotavljajo na Umarju.

Da je Slovenija prepočasna pri zelenem prehodu, meni Sibil Svilan, nekdanji predsednik razvojne SID banke, ki se ukvarja s svetovanjem glede trajnosti. »Večina gospodarstvenikov v Sloveniji meni, da je zeleni prehod preveč obremenjujoč. Vendar je trajnostno gospodarstvo na evropski in svetovni sceni glavna igra: večina dobrih podjetij ustvarja vsaj polovico prihodkov iz trajnostnih poslov ali virov,« pravi. Investicije v trajnost so nova smer poslovanja; vsak vloženi evro pomeni večjo varnost in odpornost v prihodnje. »Veliko slovenskih podjetij na tem področju dela dobro, a na splošno je tega še premalo in ni dolgoročnih projektov ne na državni ne na podjetniški ravni. Pogovori med slovenskimi gospodarstveniki so preveč usmerjeni v stroške in davke ter premalo v nov način razmišljanja, ki ni osredotočeno le v kratkoročni dobiček, ampak v dolgoročno spodbujanje družbenega napredka.«

Eden od kazalnikov, ki kaže na zaostajanje Slovenije na tem področju, je razmerje med BDP ter porabljenimi surovinami in materiali, na kar sicer močno vpliva gradbeništvo. V zadnjih letih na tem področju ni napredka in zaostanek za EU je še vedno velik, ugotavljajo v Umarju: »Krepitev ukrepov za celovito spodbujanje krožnosti, ki bo zmanjšala potrebo po primarnih surovinah, vključno s kritičnimi, postaja nujno.«

Tudi letošnja raziskava Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) kaže, da slovenska energetsko intenzivna industrija zaradi visokih stroškov energije in prenizkih naložb v čiste tehnologije težko ohranja konkurenčnost. Dosedanji ukrepi so bili namreč osredotočeni predvsem na uporabo energije in manj na proizvodne procese, premalo ciljno usmerjeni in med seboj tudi premalo usklajeni. Velika večina dosedanjih subvencij je bila namenjena prehodu v energetiki, pri tem pa je industrija ostala premalo podprta.

Pot naprej

Kako torej pospešiti trajnostni prehod podjetij, hkrati pa jim zagotoviti konkurenčno poslovno okolje? Politika mora na kratki rok podjetniške šampione podpreti, odgovarja Kumer, ki pravi, da je zeleni prehod dolgoročno pravi odgovor, a mora biti uravnotežen, realističen in domišljen. »Najboljši zeleni prehod je spodbujen z ustreznimi politikami, ne na silo. V marsikaterem delu so bili morda v preteklosti preveč entuziastični. Država mora zagotavljati spodbude – denimo z namenskimi evropskimi sredstvi –, zmanjševati administrativna bremena in zagotavljati konkurenčno poslovno okolje v najširšem smislu.« Minister je optimističen, ker nova komisija prilagaja ukrepe industriji.

A evropski odziv ni zadovoljiv in je premalo odločen, meni Peter Čas. »Če želimo v EU ohraniti energetsko intenzivno proizvodnjo z visoko dodano vrednostjo, moramo trajnost razumeti tudi kot konkurenčno prednost. To pomeni konkurenčne cene energentov, hitrejši prehod, večjo energetsko samostojnost, strateško načrtovanje industrijske prihodnosti in bolj proaktiven nastop v globalni trgovinski areni,« pravi. Po njegovem mnenju so zeleni dogovor, programi za čisto industrijo in podpora inovacijam nujni, vendar je njihova implementacija prepočasna. Industrija potrebuje hitrejše uresničevanje ukrepov, stabilno regulativo in jasna pravila igre: »V pogojih globalne konkurence mora Evropa okrepiti podporo realnemu sektorju, zlasti izvoznim podjetjem. Nujni so hitrejši in bolj usklajeni postopki za umestitev novih tehnologij, jasnejša zakonodaja, denimo glede uporabe vodika, in stabilnejše energetsko okolje. V času geopolitične nestabilnosti in trgovinskih napetosti mora Evropa še odločneje spodbujati strateško avtonomijo in trajnostno industrijsko politiko.«

Znotraj Evrope pa mora tudi Slovenija začeti sprejemati ukrepe, s katerimi bo ščitila svojo industrijo. Podobno kot to počno nekatere druge evropske države, je prepričan predsednik uprave Taluma Marko Drobnič: »Delujemo v regiji oziroma državi, ki s svojimi viri z energijo ni samopreskrbna, zato posledično plačujemo višje cene energentov. Cenovno razliko lahko znižujemo z nadpovprečno učinkovitimi procesi, tako energetsko kot tehnološko, ter z višjo dodano vrednostjo naših produktov in rešitev v primerjavi s konkurenco. V času in razmerah, kakršne so zdaj, tudi to ni več dovolj, saj druge svetovne regije sprejemajo ukrepe in mehanizme, s katerimi ščitijo svojo industrijo.«

Svetuje, naj se Slovenija zgleduje po državah EU, kjer so našli pot za konkurenčno preskrbo z energijo, rešitve pa vidi tudi v prenehanju dodatnega obremenjevanja industrije z davki in prispevki: »Tudi v Sloveniji bo treba, predvsem tam, kjer nismo konkurenčni, to hitro izpeljati, saj se marsikje že pojavljajo zmanjševanje obsegov ali selitve drugam. Tega si nihče, še posebno pa proračun države, ne želi.«

Jože P. Damijan predlaga zamejitev cen elektrike za podjetja in druge pomoči, kot so zmanjšanje dajatev za izpuste ogljikovega dioksida ter pomoč pri investicijah za prilagajanje in prestrukturiranje.

Kupci zahtevajo trajnostne izdelke

Država sicer že omogoča več ukrepov za pomoč pri investicijah v energetski prehod, te pa koristi tudi Talum. Ta je sredi 55 milijonov evrov vrednega investicijskega cikla za dokončanje zelene transformacije, dodatnih 60 milijonov evrov nameravajo investirati do leta 2030. Hkrati z izdelavo rondelic – aluminijaste embalaže – za farmacevtsko, kozmetično in živilsko industrijo, izdelavo aluminijastih drogov ter ulitkov za osebna in druga vozila, v Talumu postavljajo nove talilne peči, kjer bodo lahko talili več recikliranega materiala.

Investicije sofinancirajo tudi iz namenskih sredstev za kritje posrednih stroškov zaradi stroškov emisij toplogrednih plinov. Slovenija je šele leta 2023 podjetjem namenila sredstva za zeleni prehod iz te sheme, kar je bistveno pozneje kot v drugih evropskih državah. Kumer je dejal, da imajo namen ukrep podaljšati za še tri leta in gospodarstvo podpreti z dodatnimi približno 80 milijoni evrov. »Gospodarstvo je treba podpirati pri preobrazbi v trajnostni način poslovanja, ki je dolgoročno najbolj vzdržen. V preteklih dveh letih smo s tem ukrepom gospodarstvu namenili več kot 52 milijonov evrov, letos bomo namenili še dodatnih 26 milijonov evrov.«

»Podjetja sama spoznavajo, da morajo vlagati v trajnost, saj s tem krepijo dodano vrednost pri kupcih. Odličen primer in pionir tega je Steklarna Hrastnik, ki trajnostni izdelek zagotavlja za približno enako oziroma konkurenčno končno ceno,« pravi Kumer.

Steklarna Hrastnik je v zadnjih letih, na primer, vlagala v naložbe, ki hkrati povečujejo dodano vrednost in pospešujejo zeleni prehod, denimo z novimi energetsko učinkovitejšimi pečmi za taljenje stekla, postavili so sončne panele in kot prvi na svetu uporabili vodik v proizvodnji stekla. Trajnostne investicije od nas pričakujejo tudi kupci, pravi generalni direktor Čas: »Leta 2024 smo več kot 40 odstotkov novih projektov razvili z jasnim trajnostnim poudarkom.«

Recept v izdelkih z višjo dodano vrednostjo in vlaganjem v zeleni prehod vidijo tudi v Talumu. Podobno kot kupci Steklarne Hrastnik tudi njihovi kupci iz kozmetične industrije želijo trajnostne izdelke.

Pri prehodu v trajnost pa je treba biti hiter, poudarja Sibil Svilan: »Projektov, ki jih ne naredite zdaj, ne morete čez pet let nadomestiti. Če tega ne naredimo danes, bo naš položaj čez pet do deset let precej slabši.«