Moje lipe

Ob osamosvojitvi Slovenije sem na svojem rojstnem dvorišču v spomin na čase, ko smo Slovenci živeli v duhu svojih tradicionalnih korenin, posadil lipo. Hkrati sem jo posadil kot spomin na otroštvo, ko smo vsakršno bolezen zdravili najprej z lipovim čajem. Lipovo cvetje smo nabirali daleč naokoli, zdaj pa ga bomo imeli doma, na svojem dvorišču.

Tisti čas je imela lipa še dodatno simbolno vrednost. Ko sem že bil župan, me je iz Kranja poklical odvetnik Stanislav Klep, partizan, ki si je skupaj s kranjskim županom Vitomirom Grosom ter pozneje še s patrom Francem Šetarjem, nekdanjim domobrancem, aktivno prizadeval za miselno in dejansko pomiritev med partizani in domobranci. Za ta namen naj bi našli na ljubljanskih Žalah prostor, na katerem bi zasadili lipo, postavili primerno obeležje in se ob posebnih prilikah spominjali padlih na obeh straneh.

O vsem tem sva se skupaj pogovorili in prevzel sem nalogo, da lipo nabavim in posadim. Potem ko smo na tistem mestu imeli prvo srečanje z nagovorom partizana Stanislava Klepa in molitvijo patra Franca Šetarja, smo se razšli z lepimi in dobronamernimi občutki.

Lipe so postale slovensko drevo, ki se je naseljevalo celo čez naše državne meje. FOTO: Shutterstock

Na partizanski strani s tem dejanjem niso bili vsi zadovoljni in kmalu so mojo lipo do tal polomili. Kaj zdaj? Partizan Stanislav Klep se je hitro oglasil in spraševal, ali lahko posadim novo. Tudi to sem storil, čeprav ni bilo preprosto, kajti nikogar nisem hotel obremenjevati – ne finančno ne delovno. Na novo sem posadili lipovec (to je ime za lipo, ki cvete malo pozneje in je odpornejša). Potem ko je že začela rasti in zeleneti, so jo spet polomili.

Ni mi ostalo drugega, kot da se z novim drevescem, orodjem in vsem potrebnim v samokolnici še tretjič od zadnje strani (kombi je ostal na parkirnem prostoru) napotim tja in jo še enkrat posadim. Ko sem s svojo samokolnico že bil blizu kraja, sem opazil, da ob polomljeni lipi stoji skupina ljudi. Moral sem počakati, da so se razšli. Kot nekdanji ljubljanski župan se nisem želel širši javnosti prikazovati, s čim in kako tudi znam služiti domovini.

Šele ko so se ljudje razšli, sem s svojo tretjo lipo in orodjem prišel blizu, da bi jo na novo posadil. Tam pa sem pomislil na možnost, da bi polomljene veje zgolj obrezal; morda se bo drevesce obraslo in »tovariški razbojniki« ne bi imeli več toliko dela z uničevanjem lepega drevesa. In tako sem tudi storil. Polomljeno drevesce sem obrezal in spomladi so odgnali, namesto enega, kar trije novi vrhovi. Tako imamo na Žalah, v bližini italijanskega vojaškega pokopališča, ob spominskem obeležju lipo s tremi stebli, ki so kot drevesna posebnost in ogledalo časa lepo vidni še danes.

Novo drevesce sem odpeljal, oskubljeno in obrezano drevo pa je vsa naslednja leta lepo raslo. Ob obeležju so bili govori z molitvijo in častno stražo – med govorniki je bil tudi predsednik države Borut Pahor. Po dobrih treh desetletjih lipa raste.

Ob obeležju so bili govori z molitvijo in častno stražo – med govorniki je bil tudi predsednik države Borut Pahor. FOTO: Uroš Hočevar/Delo

Spominske slovesnosti se ob lipi dogajajo leto za letom. Novejše govornike sem pogosto poslušal tudi sam. Navajali so zaplete in začetno uničevanje posajenih lip. Nihče pa ni natančneje povedal, kaj vse se je z njimi dogajalo.

V tistem navdušujočem času, ko smo se veselili svoje države, so lipe imele svoj posebni status. Povsod so jih sadili in ob njih slavili nove čase. Nekaj takega se je dogajalo na obrobju Medvod, v vasi Seničica. Navdušeni državljani, na čelu s prof. Jožetom Duhovnikom in posestnikom, trdnim kmetom Janezom Šušteršičem so se odločili za nekaj posebnega in velikega. Na travniku blizu vasi Seničica na najbolj vidnem mestu daleč naokoli so želeli posaditi lipov drevored z verskim znamenjem. S to žlahtno idejo sta prišla na posvet in rekli smo: Da! V naslednji saditveni sezoni smo posadili dvajset odraslih lip in na koncu je že stal tudi križ. Vsako leto so vaščani z okoliškimi prijatelji prirejali slovesnost, združeno s sv. mašo v bližnji kapelici. Lipov drevored je postal vrednota za širše okolje in trajen spomin na rojevanje države Slovenije.

Poseben primer z lipami se je dogodil tudi za Bežigradom, ob novi cerkvi Sv. Cirila in Metoda. Ko je bila cerkev dograjena, njeno okolje pa povsem neurejeno, se je oglasil takratni župnik p. Roman Tominec. Dogovorila sva se o vsem, kar je bilo glede tega nujno – o zamisli, izvedbi in ureditvi cerkvenega prostora. Župnikova zamisel je bila, da bi celotno ureditev imenovali Park miru in v njem bi morala biti prisotna tudi lipa. Posadili smo kar dve, na vsaki strani vhodnih vrat v park.

Potem ko je bilo vse končano in je Park miru že zaživel, je od p. Romana prišlo žalostno sporočilo, da sta obe lipi pri vhodnih vratih močno poškodovani. V naslednji saditveni sezoni sem, spet osebno, posadil dve novi lipi, ki sta preživeli barbarske čase in sta tam še zdaj. A ena od njih ima tudi tri debla – bila je polomljena, kakor ona na Žalah. Ko smo jo obrezali, so odgnali trije novi vrhovi, ki so ob bežigrajski cerkvi lepo vidni – spet pričajo o nekdanjih »tovariških« časih.

V tistem navdušujočem času, ko smo se veselili svoje države, so lipe imele svoj posebni status. FOTO: Cveto Zgaga

Lipe so postale slovensko drevo, ki se je naseljevalo celo čez naše državne meje. Kakšna je zasajena na avstrijskem Koroškem, ena pa tudi v slavnem Rimu.

Ko smo do leta 1972 še živeli v Dravljah, je tam nastajala nova župnija in gradili so novo župnijsko cerkev. Vse je bilo v rokah jezuitskega reda z župnikom Alojzijem Štrukljem na čelu. Takrat sem že imel svoje skromno podjetje za urejanje vrtov in parkov. Povabili so me, da sem prevzel skrb za ureditev okolice. Najzahtevnejša naloga je bila, kako ozeleniti streho. V naših krajih je bila nova draveljska cerkev prva, ki je bila zgrajena tako, da strehe niso pokrili z opeko ali čim podobnim, ampak z zelenjem – po celotni strehi smo posadili množico parkovnih rastlin. Od zunaj se cerkve sploh ni videlo. To je bilo nekaj tako posebnega, da so ljudje od blizu in daleč, predvsem pa duhovniki, hodili na oglede.

Med njimi je bil tudi mlad duhovnik jezuitskega reda in takrat še študent na rimski univerzi, p. Ivan Marko Rupnik. Zanimalo ga je, kako poteka gradnja, kako bo urejena okolica, in dodal je tudi svojo posebno skrb, ki jo je imel z velikim vrtom ob stari rimski hiši. Takrat je rimski jezuitski red prevzemal hišo z velikim vrtom vred in sprejemal odgovornost za gospodarjenje nad vsem tem. Kar takoj je poudaril, da bi na tistem vrtu prav rad imel slovensko lipo. Ta misel mi je bila všeč. Toda kako lipo iz Ljubljane spraviti v Rim? Takrat so za rastline veljali strogi meddržavni predpisi – prenos rastlin brez fitopatoloških pregledov in potrdil ni bil mogoč. Pripraviti vse to pa tudi ni bilo mogoče. Torej, kako z lipo do Rima?

Končno smo našli možnost, in sicer tako, da bi lipo pripeljali v neko vas v Goriških brdih in jo prepustili kmetu, ki je imel svoje vinograde na obeh straneh državne meje – on bi na svojem vozu pretihotapil lipo na italijansko stran. Drevesce, visoko 2,5 metra, smo spravili do tistega kmeta v Brdih in od tam do rimskega vrta, ki se je medtem preimenoval v Centro Aletti. Tudi posadili so ga. Kako in kaj vse se je pri tem dogajalo, mi ni povsem znano. Vem le, da drevesce naslednjo pomlad ni odgnalo in zaživelo.

Med njimi je bil tudi mlad duhovnik jezuitskega reda in takrat še študent na rimski univerzi, p. Ivan Marko Rupnik. FOTO: Milena Zupanič

Potem je minilo nekaj let in razmere so se spremenile – državne meje so se odpirale in Centro Aletti je v celoti prevzel p. Marko Rupnik. Umetniško delovanje p. Rupnika in sodelavcev se je širilo na vse strani. Imeli so svoj kombi, s katerim so prihajali tudi v Slovenijo. Naneslo je, da se je njihov kombi ustavil v Ljubljani. Pozno popoldne mi je p. Rupnik telefoniral in povedal, da se bodo naslednje jutro s kombijem vračali v Rim. Če morem, naj prisedem in naj s seboj prinesem tudi lipo za njegov rimski vrt.

In zgodilo se je. Naslednje jutro me je zet dr. David Hladnik spremljal, da sva zapakirano drevesce pripeljala do kombija, ki je čakal v Dravljah. Potem smo se odpeljali. Vozil je mladi jezuit David Bresciani, sodelavec centra, in pozno popoldne smo v Rimu lipo tudi posadili. Kje naj lipa v vrtu raste, se s p. Rupnikom nisva kar tako strinjala – njegova umetniška misel je »rimsko lipo« uvrščala v svet umetnosti, vsaj tako mislim, sam pa sem imel pred seboj zgolj pogled na prostorsko ureditev celotnega vrta. Upam, da še raste in plemeniti ozračje večnega Rima.

Ko sem s provizorično skico predstavil obrise za celotno ureditev vrta, sva jo predstavila tudi bodoči direktorici dr. Marie Campatelli, univerzitetni profesorici, to je osebi, ki se je pripravljala, da bo prevzela upravo celotnega delovanja Centro Aletti. Pogovoru o oskrbi lipe in predvidene dopolnitve vrta z dodatnimi rastlinami je prisostvovala tudi sestra Marina Štremfelj, Slovenka, ki je ves čas gospodinjila in vodila operativna dogajanja v celotnem Centru.

Ko sem s provizorično skico predstavil obrise za celotno ureditev vrta, sva jo predstavila tudi bodoči direktorici. Slika je simbolična. FOTO: Stanka Dešnik

Tako lahko rečem, da sem poleg skrbi za razvoj svojega podjetja in pozneje županovanja imel veliko dodatnih obveznosti, ki jih ne morem prištevati ne k eni ne k drugi dejavnosti. Omenjene lipe so pač nekaj dodatnega in posebnega. Ker sem z njimi imel nenavadne dolžnosti, lahko rečem, da so to moje lipe. Naj rastejo in dehtijo med nami, vse do večnega Rima.