Avstrijski cesar v slovenskem Versaillesu v Dolu pri Ljubljani
Mineva 200 let od obiska Franca I. pri vzgojitelju njegovih otrok, baronu Jožefu Kalasancu Erbergu, predvčerajšnjim so mu odkrili spomenik.
Odpri galerijo
Pogled na današnje ostanke vrta in dvorec s spomenikom cesarskemu obisku v Dolu 16. maja 1821. Foto Ines Babnik
Po kongresu Svete alianse v Ljubljani pred dvesto leti se je avstrijski cesar Franc I. s svojo tretjo ženo Marijo Ludoviko Modensko na poti proti Dunaju ustavil še pri baronu Jožefu Kalasancu Erbergu v Dolu pri Ljubljani, vzgojitelju njegovega prvorojenca, prestolonaslednika Ferdinanda. Gostitelju so ob predvčerajšnji dvestoletnici cesarskega obiska in letošnji 250. obletnici njegovega rojstva v okrilju njegovih paviljonov odkrili doprsni kip.
Cesarjev obisk na gradu v Dolu pri Ljubljani 16. maja 1821 je bil po besedah zgodovinarja dr. Mihe Preinfalka, znanstvenega sodelavca Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, precej izjemen. Čeprav je Franc I. zaradi kongresa v Ljubljani bival od sredine januarja do konca maja leta 1821 in se je skoraj vsak dan odpeljal na različne konce Ljubljane, pa v štirih mesecih in pol, vsaj kolikor razkrivajo njegovi dnevniki, ni obiskoval ljudi.
Obiskal je le še Sigismunda Pagliaruzzija pl. Kieselsteina na Cekinovem gradu, a še to bolj zato, ker je šel ravno tam mimo, ko se je sprehajal po Lattermannovem drevoredu, današnjem Tivoliju. »Za Erberga pa si je vzel čas, pri njem je gostoval skoraj cel dan, s čimer je počastil moža, ki je imel velike zasluge, da je njegov najstarejši sin, prestolonaslednik Ferdinand postal samostojen. Ferdinanda so imeli za duševno bolnega, v resnici pa je trpel za epilepsijo, zaradi česar so ga od malega ovijali v vato in mu niso dovolili skorajda ničesar. Ko ga je v vzgojo vzel Erberg, je ubral povsem drugačen, veliko bolj svoboden pristop, kar se je kazalo tudi v Ferdinandovi večji samostojnosti, in cesar je to zelo cenil,« pripoveduje sogovornik.
Jožef Kalasanc Erberg je z ženo Jožefo kot vzgojitelj na dvoru delal slabih sedem let, od konca leta 1808 do leta 1815. Po Preinfalkovih besedah je Erberga v Dolu dvakrat, morda trikrat obiskal tudi njegov varovanec, prestolonaslednik Ferdinand, v stikih prek pisem sta ostala vse do Erbergove smrti. »Erbergova pisma Ferdinandu so se ohranila in iz njih je razbrati, da sta si pisala o marsičem; o aktualnem dogajanju, vsakdanjem življenju, vremenu, Erberg je pisal tudi o bolezni svoje žene …, kar vse izpričuje, da sta si bila blizu. Navsezadnje je Erberg z njim preživel skoraj sedem let dan in noč.«
O poteku obiska v Dolu pri Ljubljani je malo znanega, saj se cesar za ljudi ni zanimal in jih v svojem dnevniku ni omenjal, prav tako ni opisoval, kaj sta z gostiteljem počela in o čem sta se pogovarjala. Cesar se je kot geograf in topograf, celo kot umetnostni zgodovinar, zanimal zlasti za okolico, opisoval je rastlinske vrste, kaj je videti v okolici gradu, kakšni so grajski arkadni hodniki, omenil je Erbergovo heraldično zbirko …
Cesarja in barona je družilo tudi zanimanje za botaniko, poudarja umetnostna zgodovinarka dr. Ines Babnik z ljubljanske filozofske fakultete. Cesar Franc I. je bil oklican celo za »cvetnega cesarja«, ki se je v Laxenburgu lotil ureditve krajinskega vrta, to botanično veselje pa se je širilo po monarhiji in nižje med razsvetljenimi plemiči, ki so pogosto zbirali rastline in se tako ali drugače navduševali zlasti nad eksotičnimi in si jih med seboj izmenjavali.
Tudi Erbergov vrt je slovel daleč naokoli, še pred avstrijskim cesarjem sta ga obiskali princesa Bavarska in nadvojvodinja Marija Leopoldina, pozneje pa še cesarjeva najstarejša hčerka in Napoleonova žena Marija Luisa iz Parme, strokovnjaki ga danes opisujejo celo z vzdevkom slovenski Versailles.
Po besedah sogovornice je vrt začel snovati že stric Jožefovega očeta Janez Benjamin baron Erberg, Jožefov oče Wolf Daniel baron Erberg pa je iz kamnitega, neravnega in slabo zaraslega terena uredil baročni vrt v pravilni zasnovi z dvanajstimi segmenti.
»Dopolnjevali so ga značilni baročni vrtni elementi in motivi, kot so senčnica, ptičnica, grotta, vezeninasti parterji, oranžerija, fontane sredi parterjev, vaze in striženi pušpani oziroma špalirji z raznovrstno izoblikovanimi drevesci, ki so delili posamezne predele. Tako obsežna zemeljska dela mu je uspelo izvesti s pruskimi ujetniki, v čemer je bil enak Sončnemu kralju pri urejanju Versaillesa ali knezu Esterhazyju pri preurejanju vrta v Eisgrubu, ko je okoli leta 1801 najel grenadirje oziroma vojake elitne vojaške čete. V vrtu Erbergovih sta bila tudi dva rastlinjaka oziroma oranžeriji, dva rastlinjaka za gojitev rastlin in tople grede, skupaj s hodnikom in vrtno sobo v dvorcu pa je bilo v Dolu osem prostorov, namenjenih prezimovanju občutljivih rastlin – vsega skupaj kar nad 7000 posodovk,« je povzela Ines Babnik.
A po njenih besedah kaže imenitno primerjavo z Versaillesom pripisati še drugim prvinam. Medtem ko je Jožef pred dvorcem prejšnjo baročno vrtno strukturo nadgradil, se je po letu 1816 lotil sprememb in razširitve v novem krajinskem slogu po angleških vzorih, vse je tudi sam zrisal, o čemer pričajo načrti iz leta 1822, ki jih hranijo na Dunaju.
»V novem delu vrta pod savsko ježo, ob potoku Mlinščica, so se organsko prepletale travnate, gozdnate in kmetijske površine, pa tudi jezerca, po katerih je bila mogoča plovba s čolnom, s čimer je vrt pridobil še razvedrilno funkcijo. Erbergovi vrtovi so bili dostopni tamkajšnjim prebivalcem, zato so imeli pomembno družbeno vlogo. Del vrta je baron ob pomoči slavnega botanika na naših tleh Henrika Freyerja uredil v izobraževalne namene, tako da so ljudje v Dol zahajali na sprehod ali ogled kakšnih botaničnih zanimivosti, kakršna je bila, denimo, cvetoča agava leta 1832. Za Erbergov vrt so skrbeli izučeni vrtnarji, h katerim so na šolanje prihajali tudi iz drugih delov monarhije, današnje Avstrije in Hrvaške,« je povzela umetnostna zgodovinarka, ki je doktorirala iz vrtne kulture v 18. in 19. stoletju na Kranjskem.
Pomembne vplive na Erberga in njegov vrt pa so prinašale še prijateljske vezi z Žigom baronom Zoisom in njegovim bratom, botanikom Karlom, ki sta se prav tako proslavila kot avtorja vrtnih zasnov.
Magnolijo, denimo, ki jo je cesar občudoval med svojim obiskom v Dolu pri Ljubljani, je Erberg pridobil nekaj let prej, ko je Žiga Zois zaradi bolezni in visokih stroškov vzdrževanja prodal svoje vrtove na območju današnje Vrtače v središču Ljubljane. Tedaj je Erbergu rekel, naj iz vrta pobere eksotične rastline, in kot je znano, je poleg magnolije vzel tudi ginko.
»Erberg je sicer imel svoje dobavitelje rastlin, med drugim celo vrtnarja iz dunajskega Schönbrunna Josefa Schuchta, Johann Angelotti, prav tako z Dunaja, je Dol zalagal s pelargonijami, sadike in semena je dolski baron kupoval v Gradcu, Salzburgu, Benetkah ...« je naštela Ines Babnik. Šlo pa je tudi v obratni smeri. Cvetoča agava v Erbergovem vrtu leta 1812, denimo, je vzbudila željo madžarskega kneza Nikolausa II. Esterhazyja, da bi jo imel v svojem krajinskem parku v Eisenstadtu, in ker je Erberg tedaj še služboval kot vzgojitelj na dunajskem dvoru, je pisal svojemu upravniku glede prevoza rastline in zanj izrisal voz, na katerem naj jo prepeljejo.
Park v Dolu pri Ljubljani, ki je premogel celo vodnjak beneškega baročnega kiparja in arhitekta Francesca Robbe, je danes skoraj neprepoznaven, ohranjena sta le še klasicistična paviljona, skupaj z drevoredom, ostanki rekonstruiranega stopnišča in grajsko ruševino nosilca parkovne osi, ki še danes da slutiti o mogočnem obsegu nekdanjega Erbergovega vrta. Pred ostanki dvorca stoji tudi empirski steber, ki ga je po obisku avstrijskega cesarja Franca I. v njegovo čast leto zatem oblikoval in dal postaviti Erberg, s čimer je vrt po besedah sogovornice pridobil še patriotsko držo. A tudi ta je nekoč stal drugje.
Pogled na današnje ostanke vrta in dvorec s spomenikom cesarskemu obisku v Dolu 16. maja 1821 ter pravkar odkriti doprsni kip nekdanjega imenitnega krajana Dola pri Ljubljani, delo akademskega kiparja Anžeta Jurkovška. Foto Nina Keder
Cesarjev obisk na gradu v Dolu pri Ljubljani 16. maja 1821 je bil po besedah zgodovinarja dr. Mihe Preinfalka, znanstvenega sodelavca Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, precej izjemen. Čeprav je Franc I. zaradi kongresa v Ljubljani bival od sredine januarja do konca maja leta 1821 in se je skoraj vsak dan odpeljal na različne konce Ljubljane, pa v štirih mesecih in pol, vsaj kolikor razkrivajo njegovi dnevniki, ni obiskoval ljudi.
Obiskal je le še Sigismunda Pagliaruzzija pl. Kieselsteina na Cekinovem gradu, a še to bolj zato, ker je šel ravno tam mimo, ko se je sprehajal po Lattermannovem drevoredu, današnjem Tivoliju. »Za Erberga pa si je vzel čas, pri njem je gostoval skoraj cel dan, s čimer je počastil moža, ki je imel velike zasluge, da je njegov najstarejši sin, prestolonaslednik Ferdinand postal samostojen. Ferdinanda so imeli za duševno bolnega, v resnici pa je trpel za epilepsijo, zaradi česar so ga od malega ovijali v vato in mu niso dovolili skorajda ničesar. Ko ga je v vzgojo vzel Erberg, je ubral povsem drugačen, veliko bolj svoboden pristop, kar se je kazalo tudi v Ferdinandovi večji samostojnosti, in cesar je to zelo cenil,« pripoveduje sogovornik.
Služba vzgojiteljev na dunajskem dvoru
Ni znano, kako sta baron Jožef Kalasanc Erberg in njegova žena Jožefa, članica plemiške rodbine Attems, prišla do službe vzgojiteljev na dunajskem dvoru. »V Erbergovih spominih, ki sem jih našel na Dunaju, ne piše, kako je končal na dvoru. Na Dunaju je študiral, v spominih pa med drugim opisuje, da je sestra cesarjeve tretje žene Marije Ludovike Modenske leta 1801 skrivaj bivala v Ljubljani, saj je bila noseča, čeprav je bila vdova, in je tedaj večkrat obiskala Erberga v Dolu. Cesaričina sestra je bila gotovo ena od povezav med Erbergom in dvorom. Je bil pa Erberg tudi med odposlanci s Kranjske, ko so se šli poklonit novi cesarici Mariji Ludoviki Modenski, ki se je leta 1808 poročila s Francem I. In tedaj naj bi bila ta zaradi povezav s sestro tudi pozorna nanj, morebiti ju je takrat z ženo povabila za dvorna vzgojitelja,« povzema zgodovinar Miha Preinfalk.Jožef Kalasanc Erberg je z ženo Jožefo kot vzgojitelj na dvoru delal slabih sedem let, od konca leta 1808 do leta 1815. Po Preinfalkovih besedah je Erberga v Dolu dvakrat, morda trikrat obiskal tudi njegov varovanec, prestolonaslednik Ferdinand, v stikih prek pisem sta ostala vse do Erbergove smrti. »Erbergova pisma Ferdinandu so se ohranila in iz njih je razbrati, da sta si pisala o marsičem; o aktualnem dogajanju, vsakdanjem življenju, vremenu, Erberg je pisal tudi o bolezni svoje žene …, kar vse izpričuje, da sta si bila blizu. Navsezadnje je Erberg z njim preživel skoraj sedem let dan in noč.«
O poteku obiska v Dolu pri Ljubljani je malo znanega, saj se cesar za ljudi ni zanimal in jih v svojem dnevniku ni omenjal, prav tako ni opisoval, kaj sta z gostiteljem počela in o čem sta se pogovarjala. Cesar se je kot geograf in topograf, celo kot umetnostni zgodovinar, zanimal zlasti za okolico, opisoval je rastlinske vrste, kaj je videti v okolici gradu, kakšni so grajski arkadni hodniki, omenil je Erbergovo heraldično zbirko …
Moda, ki jo je širil sam »cvetni cesar«
Cesarja in barona je družilo tudi zanimanje za botaniko, poudarja umetnostna zgodovinarka dr. Ines Babnik z ljubljanske filozofske fakultete. Cesar Franc I. je bil oklican celo za »cvetnega cesarja«, ki se je v Laxenburgu lotil ureditve krajinskega vrta, to botanično veselje pa se je širilo po monarhiji in nižje med razsvetljenimi plemiči, ki so pogosto zbirali rastline in se tako ali drugače navduševali zlasti nad eksotičnimi in si jih med seboj izmenjavali.
Risba dolskega spomenika v čast visokemu obisku 16. maja 1821, avstrijskemu cesarju Francu I. in njegovi tretji ženi Mariji Ludoviki Modenski, kakor si ga je zamislil gostitelj Jožef Kalasanc Erberg. Foto Arhiv Republike Slovenije, SI AS 730, fasc. 5, fol. 911
Tudi Erbergov vrt je slovel daleč naokoli, še pred avstrijskim cesarjem sta ga obiskali princesa Bavarska in nadvojvodinja Marija Leopoldina, pozneje pa še cesarjeva najstarejša hčerka in Napoleonova žena Marija Luisa iz Parme, strokovnjaki ga danes opisujejo celo z vzdevkom slovenski Versailles.
Po letu 1816 je dolski vrt doživel velike spremembe. Ponašal se je z dvodelno zasnovo, formalnim delom z baročnimi prvinami ob dvorcu ter organsko oblikovano krajinsko ureditvijo ob potoku Mlinščica. Celoto pa so prepredali drevoredi, razne štafaže, kiparski in rastlinski okras. Detajl načrta 1816. Foto Arhiv Republike Slovenija, SI AS 207r
Po besedah sogovornice je vrt začel snovati že stric Jožefovega očeta Janez Benjamin baron Erberg, Jožefov oče Wolf Daniel baron Erberg pa je iz kamnitega, neravnega in slabo zaraslega terena uredil baročni vrt v pravilni zasnovi z dvanajstimi segmenti.
»Dopolnjevali so ga značilni baročni vrtni elementi in motivi, kot so senčnica, ptičnica, grotta, vezeninasti parterji, oranžerija, fontane sredi parterjev, vaze in striženi pušpani oziroma špalirji z raznovrstno izoblikovanimi drevesci, ki so delili posamezne predele. Tako obsežna zemeljska dela mu je uspelo izvesti s pruskimi ujetniki, v čemer je bil enak Sončnemu kralju pri urejanju Versaillesa ali knezu Esterhazyju pri preurejanju vrta v Eisgrubu, ko je okoli leta 1801 najel grenadirje oziroma vojake elitne vojaške čete. V vrtu Erbergovih sta bila tudi dva rastlinjaka oziroma oranžeriji, dva rastlinjaka za gojitev rastlin in tople grede, skupaj s hodnikom in vrtno sobo v dvorcu pa je bilo v Dolu osem prostorov, namenjenih prezimovanju občutljivih rastlin – vsega skupaj kar nad 7000 posodovk,« je povzela Ines Babnik.
Posamezni pogledi na dolski vrt iz načrta leta 1816 Foto Arhiv Republike Slovenija, SI AS 207r
A po njenih besedah kaže imenitno primerjavo z Versaillesom pripisati še drugim prvinam. Medtem ko je Jožef pred dvorcem prejšnjo baročno vrtno strukturo nadgradil, se je po letu 1816 lotil sprememb in razširitve v novem krajinskem slogu po angleških vzorih, vse je tudi sam zrisal, o čemer pričajo načrti iz leta 1822, ki jih hranijo na Dunaju.
»V novem delu vrta pod savsko ježo, ob potoku Mlinščica, so se organsko prepletale travnate, gozdnate in kmetijske površine, pa tudi jezerca, po katerih je bila mogoča plovba s čolnom, s čimer je vrt pridobil še razvedrilno funkcijo. Erbergovi vrtovi so bili dostopni tamkajšnjim prebivalcem, zato so imeli pomembno družbeno vlogo. Del vrta je baron ob pomoči slavnega botanika na naših tleh Henrika Freyerja uredil v izobraževalne namene, tako da so ljudje v Dol zahajali na sprehod ali ogled kakšnih botaničnih zanimivosti, kakršna je bila, denimo, cvetoča agava leta 1832. Za Erbergov vrt so skrbeli izučeni vrtnarji, h katerim so na šolanje prihajali tudi iz drugih delov monarhije, današnje Avstrije in Hrvaške,« je povzela umetnostna zgodovinarka, ki je doktorirala iz vrtne kulture v 18. in 19. stoletju na Kranjskem.
Pomembne vplive na Erberga in njegov vrt pa so prinašale še prijateljske vezi z Žigom baronom Zoisom in njegovim bratom, botanikom Karlom, ki sta se prav tako proslavila kot avtorja vrtnih zasnov.
Agava očarala kneza Esterhazyja
Magnolijo, denimo, ki jo je cesar občudoval med svojim obiskom v Dolu pri Ljubljani, je Erberg pridobil nekaj let prej, ko je Žiga Zois zaradi bolezni in visokih stroškov vzdrževanja prodal svoje vrtove na območju današnje Vrtače v središču Ljubljane. Tedaj je Erbergu rekel, naj iz vrta pobere eksotične rastline, in kot je znano, je poleg magnolije vzel tudi ginko.
»Erberg je sicer imel svoje dobavitelje rastlin, med drugim celo vrtnarja iz dunajskega Schönbrunna Josefa Schuchta, Johann Angelotti, prav tako z Dunaja, je Dol zalagal s pelargonijami, sadike in semena je dolski baron kupoval v Gradcu, Salzburgu, Benetkah ...« je naštela Ines Babnik. Šlo pa je tudi v obratni smeri. Cvetoča agava v Erbergovem vrtu leta 1812, denimo, je vzbudila željo madžarskega kneza Nikolausa II. Esterhazyja, da bi jo imel v svojem krajinskem parku v Eisenstadtu, in ker je Erberg tedaj še služboval kot vzgojitelj na dunajskem dvoru, je pisal svojemu upravniku glede prevoza rastline in zanj izrisal voz, na katerem naj jo prepeljejo.
Park v Dolu pri Ljubljani, ki je premogel celo vodnjak beneškega baročnega kiparja in arhitekta Francesca Robbe, je danes skoraj neprepoznaven, ohranjena sta le še klasicistična paviljona, skupaj z drevoredom, ostanki rekonstruiranega stopnišča in grajsko ruševino nosilca parkovne osi, ki še danes da slutiti o mogočnem obsegu nekdanjega Erbergovega vrta. Pred ostanki dvorca stoji tudi empirski steber, ki ga je po obisku avstrijskega cesarja Franca I. v njegovo čast leto zatem oblikoval in dal postaviti Erberg, s čimer je vrt po besedah sogovornice pridobil še patriotsko držo. A tudi ta je nekoč stal drugje.
