Berlinski koridor
Pri štopu je tako, kot je sicer v življenju. Ljudje so prijazni ali zoprni.
Odpri galerijo
FOTO: Tadej Regent
Bilo je še v tistih časih, ko se je zdelo, da bo berlinski zid stal vsaj tako dolgo kot kitajski. Berlin, kakopak, je bil priljubljena tarča potovanj. Mesto, obdano z zidom, je bilo najbolj odštekano mesto na svetu. Tam je uspevala najboljša muzika, tam so bili najlepši grafiti.
Ker še ni bilo nizkocenovnikov ali podobnih izletniških pripomočkov, je bil avtoštop najenostavnejša oblika popotniškega premikanja. Šentvid je bil prva postaja. Hof, bavarsko mestece na meji med Zahodno in Vzhodno Nemčijo, je bil predzadnja postaja. Hof je bil zadnji štoparski tabor pred ciljem. Kajti v Hofu si moral uloviti nekoga, ki te bo brez prekinitve peljal 300 kilometrov proti severu.
Ujel sem ga. Velik, razkošen kamion. Ko si na vzhodnonemški carini pokazal potni list, si moral z istim vozilom prepotovati ves koridor do Berlina. Pravilo je bilo jasno: v koridorju ne sme nihče zapustiti vozila. Nihče ne sme v vozilo vstopiti. Tovor, ki je zaveden ob vstopu, mora pripotovati do izhoda.
Pri štopu je tako, kot je sicer v življenju. Ljudje so prijazni ali zoprni. Zadržani ali vsiljivi. In šofer mojega razkošnega kamiona je sodil med zoprne, vsiljive tečnobe. Pred tem se mi je med potovanji že kdaj pripetilo, da je bil šofer neznosen. A to ni bil tak problem. Ko je šel šofer na stranišče, si se iz vozila enostavno evakuiral. V koridorju pa so pravila drugačna. Ni izhoda. Vozilo, ki te je pobralo v Hofu, te je moralo pripeljati do Berlina, na notranjo stran zidu.
Kaj zdaj? Tristo kilometrov, če zraven sedi tečnoba in če evakuacija ni možna, je dolga razdalja. Kamionar bi klepetal, pa ne zna angleško. Jaz pa ne znam nemško. Kamionar se je spomnil, da bi dremal. Ne smem zaspati, da mi ne skoči za vrat. Pred jutrom nadaljuje vožnjo. Vzhodnonemška carina je prva dobra novica dneva. Na prvem semaforju v berlinski kletki odprem vrata in rečem adijo.
Ko si za zidom, si svoboden.
Ker še ni bilo nizkocenovnikov ali podobnih izletniških pripomočkov, je bil avtoštop najenostavnejša oblika popotniškega premikanja. Šentvid je bil prva postaja. Hof, bavarsko mestece na meji med Zahodno in Vzhodno Nemčijo, je bil predzadnja postaja. Hof je bil zadnji štoparski tabor pred ciljem. Kajti v Hofu si moral uloviti nekoga, ki te bo brez prekinitve peljal 300 kilometrov proti severu.
Ujel sem ga. Velik, razkošen kamion. Ko si na vzhodnonemški carini pokazal potni list, si moral z istim vozilom prepotovati ves koridor do Berlina. Pravilo je bilo jasno: v koridorju ne sme nihče zapustiti vozila. Nihče ne sme v vozilo vstopiti. Tovor, ki je zaveden ob vstopu, mora pripotovati do izhoda.
Pri štopu je tako, kot je sicer v življenju. Ljudje so prijazni ali zoprni. Zadržani ali vsiljivi. In šofer mojega razkošnega kamiona je sodil med zoprne, vsiljive tečnobe. Pred tem se mi je med potovanji že kdaj pripetilo, da je bil šofer neznosen. A to ni bil tak problem. Ko je šel šofer na stranišče, si se iz vozila enostavno evakuiral. V koridorju pa so pravila drugačna. Ni izhoda. Vozilo, ki te je pobralo v Hofu, te je moralo pripeljati do Berlina, na notranjo stran zidu.
Kaj zdaj? Tristo kilometrov, če zraven sedi tečnoba in če evakuacija ni možna, je dolga razdalja. Kamionar bi klepetal, pa ne zna angleško. Jaz pa ne znam nemško. Kamionar se je spomnil, da bi dremal. Ne smem zaspati, da mi ne skoči za vrat. Pred jutrom nadaljuje vožnjo. Vzhodnonemška carina je prva dobra novica dneva. Na prvem semaforju v berlinski kletki odprem vrata in rečem adijo.
Ko si za zidom, si svoboden.
