Figurice Hagenauer: umetnost v serijski proizvodnji

Figurice iz različnih materialov so za nekatere navaden kič, za druge priljubljeni spominki. Med njimi so tudi zbirateljski predmeti, nekateri veljajo celo za umetnine. Dražje prodajajo znane dražbene hiše, kjer jih navdušenci, pa tudi muzeji in druge ustanove, odkupujejo za svoje zbirke. Med predmete zbirateljskega hrepenenja zagotovo sodijo izdelki delavnice Hagenauer. Nekatera njihova dela se prodajajo za petmestne vsote v evrih, včasih celo šestmestne.

Letos mineva 125 let od ustanovitve podjetja Hagenauer, ki je delovalo 99 let. Zaprli so ga leta 1987, kmalu po smrti zadnjega šefa Franza Hagenauerja (1906–1986), mlajšega sina ustanovitelja podjetja Carla Hagenauerja (1872–1928). Carl se je na Dunaju in v Bratislavi izučil za graverja, izdelovalca pasov in kovinarja.

Leta 1899, le eno leto po ustanovitvi delavnice v Bratislavi, se je Carl preselil na Dunaj, kjer je v 7. okrožju začel ulivati predmete z antičnimi motivi pa tudi tako imenovane dunajske brone. Slednji so bili manjši okrasni predmeti, priljubljeni v drugi polovici 19. stoletja kot zbirateljski kosi. Pogosto so bili v obliki eksotičnih likov: ljudje z drugih celin na konjih in drugih jezdnih živalih ali le živali, od slonov in levov do žab in žuželk. Izdelovali so dramske figuralne skupine, ki so prikazovale dvoboje in podobno, pa tudi erotične figure za »moške salone«.

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko je Carl Hagenauer začel delati v svojem podjetju na Dunaju, je bila prestolnica Avstro-Ogrske eno največjih mest na svetu in eden glavnih centrov nove, moderne umetnosti. Takrat je bilo v mestu okoli 170 delavnic za umetniško obdelavo kovin. Le malo jih je preživelo spreminjajoče se okuse kupcev in nato prvo svetovno vojno, ko je bila proizvodnja topov pomembnejša od proizvodnje okraskov. Delavnica Hagenauer je preživela tudi drugo svetovno vojno, v kateri je morala izdelovati različne medeninaste predmete za Hitlerjevo vojsko.

Intuicija mojstra

Ustanovitelj podjetja Carl Hagenauer je že od začetka svojega delovanja na Dunaju razumel duha časa. Svoje izdelke je oblikovno prilagodil jugendslogu (oziroma takrat nastajajoči dunajski secesiji) in jih leta 1902 uspešno predstavil na razstavi avstrijske likovne umetnosti in dekorativnega pohištva v Londonu. Izdeloval je ogledala, škatle za nakit, sklede, kavne servise, namizne ure in razne druge uporabne predmete prepoznavnega dizajna. Poleg predmetov, ki jih je sam zasnoval, je delal tudi po naročilih znanih arhitektov in kiparjev. Med njegovimi naročniki so bile legendarne Dunajske delavnice, ena od zibelk sodobnega oblikovanja. Carl je njihov reducirani slog oblikovanja uspešno prenesel na svoje izdelke.

Hagenauer je hkrati izdeloval okrasne predmete, ki niso imeli praktične funkcije. Ohranil je tradicijo dunajskih bronov z grotesknimi figurami živali in humanoidnimi figuricami. Stalnica njegovega oblikovanja je bilo prilagajanje slogovnim in modnim trendom. Po njegovi smrti leta 1928 so podjetje prevzeli njegovi otroci Karl, Franz in hči Margarethe.

Karl Hagenauer (1898–1956) je bil poslovni vodja podjetja od očetove smrti do konca svojega življenja, a ne samo to. Pred tem je študiral arhitekturo na Dunajski šoli za umetnost in obrt pri znanih arhitektih in oblikovalcih Josefu Hoffmannu in Karlu Strnadu. Bil je zelo nadarjen, kreativen oblikovalec in podjetnik.

Obdobje med letoma 1925 in 1935 je bilo zlata doba za Hagenauerjeve figurice, ki so imele veliko kupcev v Zahodni Evropi in posebej v Severni Ameriki. Oblikovane so bile tudi kot deli, ročaji in okraski vsakdanjih stvari, kot so pepelniki, štampiljke, ročne svetilke ... Konec dvajsetih let 20. stoletja so bili izdelki delavnice vključeni v asortiment Rene Rosenthal, lastnice znamenite trgovine na newyorški aveniji Madison, in v ponudbo veleblagovnic Johna Wanamakerja v Philadelphiji in New Yorku. Rena Rosenthal je bila ena glavnih ameriških modnih arbitrov, predvsem ko gre za interier, Wanamakerjeve veleblagovnice pa so bile templji za prodajo atraktivnih izdelkov umetniške obrti. Hagenauerjevi pepelniki s figurami mačk in psov, odčepniki s figuro konja in številni drugi predmeti so bili tržni hiti v ZDA.

​Dela delavnice Hagenauer so prejela številne nagrade na mednarodnih razstavah. Uspešno so bile razstavljene na Svetovni razstavi v Filadelfiji leta 1927, Beneškem bienalu 1934. in 1936., Mednarodni razstavi moderne umetnosti in tehnike v Parizu leta 1937, Milanskem trienalu dvajset let pozneje ... Njihovo priljubljenost potrjuje njihovo pojavljanje v filmih: v Grand Hotelu, posnetem leta 1932 z Greto Garbo v glavni vlogi, je Hagenauerjeva namizna svetilka dolgo v kadru; v francoskem filmu Arthur iz leta 1931 je celoten salon opremljen s številnimi predmeti iz delavnice Hagenauer. Znano je tudi, da so kasneje v 20. stoletju figurice tega podjetja zbirali nekateri slavni ljudje, kot so Andy Warhol, Frank Sinatra in Barbra Streisand.

Kuhanje medenine, da je postala črna

Do leta 1940 je bila Hagenauerjeva medenina polirana ali ponikljana, zelo redko emajlirana. Konec štiridesetih let 20. stoletja so si izmislili novo tehniko njene površinske obdelave: medenino so »kuhali« nekaj minut v mešanici kemikalij, ki povzročajo površinsko oksidacijo. Medenina je tako dobila rjavo ali črno barvo, odvisno od časa kuhanja. Nekatere dele so nato polirali, da je originalna barva medenine postala vidna. Ta postopek je pripeljal do dvobarvnosti kot novega oblikovalskega elementa. Karl Hagenauer je tehniko predstavil na sejmu na Dunaju, kmalu zatem so jo začela kopirati številna druga podjetja.

Pod Karlom je podjetje svojo dejavnost razširilo na proizvodnjo pohištva in drugih lesenih predmetov. Po drugi svetovni vojni je restavriral kovinsko opremo na sedežu avstrijske zvezne vlade na Ballhausplatzu, nato v Dunajski državni operi, tudi v številnih muzejih, hotelih in dunajskih kavarnah.

Karlov brat Franz je bil izučen kipar. Leta 1925 je na mednarodni razstavi moderne dekorativne in industrijske umetnosti v Parizu za svoja kovinska reliefa prejel srebrno medaljo. Konec tega desetletja se je umetniško preusmeril ter postal znan po svojih skulpturah, portretih iz pločevine, reduciranih le na ovalno obliko. Navdihovala ga je etnična umetnost iz Afrike in drugih delov sveta, ki je vplivala na umetnike kubizma in futurizma. Nekateri pravijo, da je bil Franz Hagenauer kiparski Modigliani. V spominu je ostal kot eden pomembnejših kiparjev moderne umetnosti

Arhiv delavnice Hagenauer

V petdesetih letih prejšnjega stoletja je podjetje Hagenauer tržilo številne figurice z afriškimi in drugimi takrat priljubljenimi eksotičnimi liki. Leta 1956 je Karl umrl zaradi srčnega infarkta, vodenje podjetja pa je prevzel Franz. V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja je izdelovalo stare priljubljene predmete, pa tudi Franzeve modernejše skulpture, pogosto za mednarodne trgovce z umetninami. Hagenauerjevo delo je tudi orjaški kovinski orel v avli državnega zbora avstrijskega zveznega parlamenta. Podjetje izdeluje kljuke, pepelnike, stole in mize za številne velike javne zgradbe, ampak prihodki v teh letih upadajo.

Franz Hagenauer je bil v zadnjih desetletjih svojega življenja profesor na mojstrskem študiju za svobodno oblikovanje kovin na dunajski Akademiji (danes Univerzi) za uporabno umetnost. Leto po njegovi smrti so dediči podjetje zaprli. Dunajski Muzej uporabne umetnosti (MAK) je leta 2014 odkupil številne dokumente, skice, fotografije, modele in prototipe iz njegove zapuščine, pozneje pa je v dar prejel številne predmete iz lastnine njegove hčerke Caje. Na podlagi tega je MAK ustanovil arhiv delavnice Hagenauer. Okoli 200 predmetov iz MAK in 70 eksponatov iz drugih zbirk je bilo letos predstavljenih na razstavi Delavnica Hagenauer: Dunajska umetnost obdelave kovin 1898–1987.