Harmonija tople vode
»Čaj ali kava?« me je vprašala Iva, preden sva se udobno namestili na njeni terasi. Hmmm … Kot da je odprla skrivna vrata mojih dveh identitet. Čaj, sem rekla. Ne, kavo, prosim, sem si premislila. Morda bi lahko eno in drugo, sem pomislila. Zakaj moramo biti ali zahodnjaki ali vzhodnjaki? Mar ne smemo imeti dvojne osebnosti?
Dojela sem, da je bil moj odziv na njeno preprosto vprašanje kot alergijski izbruh, zato sem jo prosila za kozarec vode. Ampak tople, sem zaklicala za Ivo, ki je že hitela v kuhinjo. Prosim?! Obrnila se je s privzdignjenimi obrvmi in nagubanim čelom. Topla voda je odlična, kadar je vroče, sem ji pojasnila. In potem sva se naslednjo uro pogovarjali o kitajski filozofiji zdravja, o jinu in jangu, o vseobsežnosti človeškega telesa in duha.
Pa vendar, kava ali čaj? Ni odnehala prijateljica, medtem ko je rezala limonovo pito. Morala sem se odločiti, katera identiteta prevladuje v tem trenutku. Jaz sem tisti mirni element Zoraninega življenja, je zabrbotal čaj v keramičnem čajniku. Jaz pa sem gibalo njene ustvarjalnosti, je odgovarjala kava. Ampak jaz sem povezava s Kitajsko, z Azijo, zagotovilo kontinuitete, varuh tradicije, se je kadilo iz čaja. Pa kaj potem? Jaz sem poziv k bujenju, prvi požirek adrenalina, napoved vznemirjenja, se je penilo iz kave.
Ostala sem pri topli vodi pri 35 stopinjah. In dobro sem se počutila. Kitajci vztrajajo pri tem, da se v segreto telo ne vnaša mrzle tekočine. Iva si je natočila čaj. Kava je ostala v kafetjeri in spopad med mojima dvema identitetama je prešel v zrak, kjer sta se prepletala dva tako različna vonja.
Zazdelo se mi je, da Iva z vsakim požirkom čaja pije razmišljanja prednikov, in na konicah njenih prstov je nastajala nova kaligrafija – Iva je slikarka, ki se ukvarja s kitajsko kaligrafijo. Vonj kave je bil agresivnejši, bolj vznemirljiv in ves usmerjen k naslednjemu trenutku …, v katerem sem srknila zadnji požirek tople vode in začutila, kako se moji vzhodnjaška in zahodnjaška identiteta objemata v popolni harmoniji.
