Janez Škof: Zdel se mi je nor, tak sem želel biti tudi sam

Bliža se premiera predstave Kar hočete, ki spada med najpogosteje uprizarjane Shakespearove komedije. Kakšen odnos imate do Shakespeara?

Shakespeare je Shakespeare, odličen je, res je bil genij. Ko sem bil na akademiji, sem prebral vse njegove tekste, a se tega nisem prav posebej spomnil, ravno njegovih komedij nisem najbolj cenil, veliko bolj so mi bile všeč drame in kronike. Mi je bil pa tekst všeč, takoj ko sem ga prebral, tudi vlogo imam fino, norca igram. Ni ravno tak norec kot pri Kralju Lea­ru, a tudi zelo zanimiv.

Lahko še kaj poveste o njem?

Ne prav dosti. (smeh) Nekaj songov bom zaigral na tole malo harmoniko (pokaže nanjo, op. p.). Sicer pa norec kot norec, odprte glave in z glavo na prepihu.

Kar hočete bo tudi silvestrska predstava na velikem odru. So te predstave posebne?

Ne. Meni je lanska odpadla, ker sem si dan prej zlomil nogo. Pa tudi ne igramo ravno opolnoči, do novega leta si lahko že doma.

Vam novo leto kot praznik pomeni kaj posebnega?

Toliko, kot pomeni otrokom, ampak tudi otroci so že zrasli. Včasih pa mi je pomenilo ogromno. Darila, Dedek Mraz … Najlepši praznik.

Kar hočete na oder SNG Drama prihaja 16. decembra. FOTO: Peter Uhan

V prejšnji sezoni sta na oder Drame prišli dve predstavi, ki sta uspešnici tudi še to sezono, in sicer Otroci in Zakaj je padlo drevo. S Silvo Čušin, ki v obeh igra skupaj z vami, sta se razgovorila o tem, kako je bilo delati z mlajšo generacijo režiserjev …

V Otrocih igramo Saša Pavček, Silva in jaz, mi smo skupaj z Igorjem Samoborjem najstarejši tukaj, režiserka Nina Šorak pa je mlada in tudi tekst je napisala predstavnica mlajše generacije Lucy Kirkwood​. Prav fajn je bilo delati. Avtorica teksta Kako je padlo drevo Katarina Morano pa ga je že pisala z igralci v mislih, pisala je kar v slengu, zelo natančno smo ga poskušali tudi odigrati, ker ima besedilo zelo dober ritem. To je angažiran tekst, tudi Žiga Divjak je angažiran režiser. Zelo zanimivo je bilo delati.

V predstavi Kako je padlo drevo je Timon Šturbej fant z nesrečno zgodbo, ki najde smisel v tem, da s sosedsko stražo varuje drevo, ki ga nameravajo podreti, da bi lahko zgradili vila blok. Zaradi česa pa bi vi izvedli kakršen koli protest?

Ah, zdaj ne bi več, včasih sem bil bolj angažiran. Potem pa nimaš več energije, ker se ves čas ponavljajo ene in iste oslarije in traparije. Nekaj časa verjameš v politiko, da se bo kar koli spremenilo, potem pa vidiš, da je spet zelo podobno, kot je bilo. Se pa spomnim, ko se je rodil moj prvi sin, sem bil še v službi v Gorici, to je bil čas Milke Planinc in načela »zategnimo pasove«, kupa reči nismo mogli dobiti. In kar naenkrat so rekli, da če hočeš kupiti jedilno olje, moraš prinesti prazno steklenico. Midva z ženo je nisva imela in prodajalka mi olja ni dala, mi pa smo imeli doma majhnega otroka. Takrat sem se dogovoril z rekviziterjem, da mi je posodil trobento, naredil sem tudi trans­parent, da bi šel naslednji dan pred občino protestirat. Kljub temu sem želel biti toliko pošten in sem šel naslednji dan še enkrat poskusit v trgovino. Prodajalka je bila druga in sem dobil olje, štrajkat pa nisem šel. (nasmeh) Toliko o mojem protestništvu.

Ne zdite se mi človek, ki bi mu bile blizu vrednote, ki so zdaj v ospredju. Imeti več, če je treba, tudi vzeti, da bi imeli še več. Vas to jezi?

Jezi, seveda me jezi, kot vsakega človeka, če vidi, da mu kradejo izpred nosu. Dejansko kradejo, od kod pa bi sicer imeli. V socializmu so bile dobre tovarne, te so postale družbena last, dobili smo certifikate in prvi tajkuni so po­stali tisti, ki so imeli sklade. Ko vidim take barabije, sem zelo jezen. Pa ko vidim človeško neumnost. Ogromno neumnosti je bilo v času kovida. Kako sem se kregal z Dnevnikom. Ves čas so vrteli eno in isto. Danes je enako. Skratka, ja, se jezim. (nasmeh)

Kaj je ventil za vašo jezo?

Strelec sem, jeza pride in mine. Hitro se zakurim in hitro pomirim. Če se s človekom skregam, mi je tako ali tako takoj žal. Ventil je že to, da se lahko dereš in kregaš. Mora pa žena doma to prenašati. Tudi nje je škoda in njenih živcev.

Letos praznujete 20 let v Drami, vam ta obletnica kaj pomeni?

Ne. Je pa hitro minilo. V nekem trenutku se mi je zdelo, da sem bil pol življenja v Mladinskem gledališču, pa je bilo le trinajst let, zavedel sem se, da sem v Drami še dlje. Ja, staramo se. Prijatelji imajo že raznorazne bolezni, tudi mene se bo kaj lotilo. Hitro je minilo teh dvajset let. In otroci so vmes zrasli. Tistega leta se mi je rodila Boža, najstarejša od mlajših treh otrok. No, ona je že šla od doma, s fantom živi v Ljub­ljani, tudi druga dva sta že v srednjih šolah, hitro gre.

Ima kateri od mlajših treh otrok igralske ambicije?

Ne. Priznam, da jih tudi nisem veliko vozil v teater. Vsi trije se ukvarjajo z glasbo.

Dejali ste, da ste zelo občudovali Radka Poliča - Raca, zakaj?

Bil je alfa in omega. No, pa Boris Cavazza tudi, z njim sva ravno zdaj nekaj snemala. Pa Brando in De Niro v tujini. Ampak, ja, Rac. Bilo mi je nerodno to reči, nimam idola, a kljub temu je on zame to bil. Zdel se mi je nor, tak sem želel biti tudi sam.

Sta se dobro razumela?

Najprej sva imela problem. Ko sem bil na akademiji, je on veliko hodil v Kavo, bife na Nazorjevi, kamor so hodili igralci, pa tudi mi z akademije, jaz sem bil tam in sem ga tam gledal. Njemu je šlo to na živce, prišel je do mene in rekel: »Tamau, kaj me ti ves čas gledaš?« Uf. Ko smo se v teatru bolj spoznali, sva se pa odlično razumela.

Hitro se zakurim in hitro pomirim, pravi Janez Škof. FOTO: Peter Uhan

Se spomnite trenutka, ko ste postali Janez Škof? Je to takrat, ko postaneš prvak? Lahko ta trenutek pride za koga prezgodaj, ko še ni pripravljen, ali pa prepozno, ko je že malce zagrenjen?

Imel sem srečo z vlogami. No, prve stvari, ki sem jih delal v Gorici, niso bile dobre, takrat sem bil res zanič, nisem znal igrati. To je bilo po tretjem letniku, akademija me je povsem zafrustrirala, zato mi je ustrezalo, da se je rodil sin, potem pa sem se začel spet učiti, kaj je igra, kje je užitek, ko si na odru. Potem se je hitro in dobro začelo. Takoj sva se povsem po naključju ujela z Vitom Tauferjem. Pisal sem teatrom, da sem pripravljen delati z njimi kot svobodnjak, iz Maribora so mi prvi odgovorili, da me vabijo k sodelovanju pri tekstu Borutovo poletje.

Še isti dan sem v Drami srečal Tauferja, ki je rekel, da bo šel tudi on v Maribor, da bo to režiral. Že ta vloga je bila super, z Vitom sva se ujela. Spoznal sem Toneta Partljiča, ki je šel potem v Mestni teater. V Mariboru so se takrat začeli kregati, jaz pa sem odšel v Mestnega. Igral sem Jančarjev Klementov padec. To je bila prva vloga, ki me je res postavila. Sledila je Šeherezada s Tomažem Pandurjem. Tisto je pa bilo. No, potem še Faust. Takrat sem bil že institucija, če se malo pohecava. Imel sem torej kar srečo. Ampak nagrade niso ravno padale, ker potem sem šel v Mladinsko, oni pa niso hodili na Borštnika. Ko je bila osamosvojitev, smo mislili, da bomo izviseli s plačami, ker nismo imeli nagrad, ampak smo imeli pa nagrade iz vse Jugoslavije, kamor smo hodili z Mladincem. Tako da je bilo vse dobro.

Zdaj kaj hodite v gledališče kot gledalec?

Zelo malo, ker sem že sam zelo zaseden. Živim na Vrhniki, in če zvečer nimam vaje, se mi ne ljubi še enkrat v Ljubljano.

V intervjuju pred letom dni ste dejali, da tudi ne najdete več prave motivacije za muziciranje s Čompami …

Zdaj jo imam, ker delam songe za Kar hočete. Tudi prej pa je bil največja težava čas. Ko sem bil v Mladincu, sem eno obdobje živel sam, bilo je ogromno samote, kupil sem si harmoniko, se jo učil ter igral in igral. Zdaj imam občutek, da bi se moral spet zelo zakopati v to, a mi ne uspe. S Čompami se sicer ves čas dogovarjamo, da bomo naredili še en CD, materiala v glavi imam dovolj, ampak to je treba narediti.

So pa vstopnice za vaše redke koncerte zelo vroče blago.

Ja, imamo svoje občinstvo. In dobro znamo zdaj igrati, smo se naučili, na začetku smo bolj fušali. (nasmeh)

To je kar to. Imamo eno življenje in v tem življenju bi morali biti čim bolj dobri drug do drugega in do živali. Ne pa se samo grebsti, krasti drug drugemu in se tepsti. Ker potem ti je pa žal, življenje je samo eno.

Moram vam povedati, da sem vas kot otrok zelo rada gledala v Teatru Paradižnik, kako se ga spominjate vi?

Fajn smo se imeli, Djuro (Branko Djurić, op. p.) je imel ideje. Pa kot mlad igralec si dobil denar. Takrat sem imel majhnega otroka, prva žena je bila v Murski Soboti, ves čas sem se vozil tja, denar mi je prišel zelo prav.

Novo leto je zanj najlepši praznik. FOTO: Peter Uhan

Ste imeli kak pomislek, češ, da je to nekaj komercialnega?

Saj ni bilo. Teater Paradižnik je bil duhovit, nekateri skeči so bili prav genialni, to so bile dobre stvari. Komerciala se je začela, ko so ugotovili, da je mogoče snemati tudi hitreje. Ko smo snemali Našo malo kliniko, je šlo hitreje, snemali smo poleti in vse naenkrat. Zato sem tudi prenehal. Moja žena je Japonka, k nam je prvič prišla njena mama, če bi cele dneve snemal, je sploh ne bi videl, tako pa smo šli raje na morje in je bilo super. Takrat se je začelo delati na hitro, ceneno, slab material, neduhovit. Takšnih stvari pa nisem hotel delati.

Za konec vas moram vprašati o stavku, ki ste ga izrekli v Odmevih po prejemu Borštnikovega prstana leta 2018. Voditelj vas je vprašal, ali radi živite, vi pa ste dejali: »Ja, rad bi pa tudi umrl.« Marsikoga je ta stavek presenetil, kako se ga vi spominjate?

Ja, resno sem mislil. Velikokrat razmišljam o smrti. Ne spomnim se konteksta, v katerem sem to rekel, ampak ja, zelo rad živim, čisto rad bom pa tudi umrl, ko bom. Nimaš kaj. Tudi nimam občutka, da potem kaj je. To je kar to. Imamo eno življenje in v tem življenju bi morali biti čim bolj dobri drug do drugega in do živali. Ne pa se samo grebsti, krasti drug drugemu in se tepsti. Ker potem ti je pa žal, življenje je samo eno.