Sem res še politična žival?
Miru mi ne da vprašanje, zakaj imam vsak dan raje živali in vse manj ljudi.
Odpri galerijo
Prigode iz narave dajejo občutek stalnice v svetu, ki je vse bolj kaotičen, evolucijske prilagoditve kognitivnega aparata hitrim spremembam ne zmorejo slediti. FOTO: Mavric Pivk
Jež drnjoha v brlogu, golobi vsako jutro okupirajo krmilnico in zahtevajo svoje kosmiče za zajtrk, kos se previdno loti kljuvanja jabolka, vsak dan do lupine izdolbe eno. V hiši prav tako tihožitje. Tresači po kotih potrpežljivo čakajo svoje žrtve, nepravi volkec se je preselil v garažo, kjer mu gre prav dobro. Do popolnosti manjka samo še pes. Kmalu pride.
Miru pa mi ne da vprašanje, zakaj imam vsak dan raje živali in vse manj ljudi. Da ne bo pomote, določene ljudi imam neskončno rada, vse težje pa se identificiram s človeško družbo oziroma tem, kam gre(mo).
Zakaj se noro razveselim vsakega psa in se nesmrtno zaljubim vanj – po pogledu sodeč, tudi on vame –, ljudi, s katerimi bi se mi zgodilo podobno, pa je vse manj? Zakaj mi je neskončno bolj zanimivo opazovati kosa, kako trga meso jabolka in z enim očesom opreza, ali ga od kod ne opazuje zlovešče oko kragulja, kakor spremljati dnevne novice? Zakaj me dokumentarec o naravi pred spanjem umirja, oddaja, ki analizira aktualno politično dogajanje, pa me razdraži?
Ali sem res še politična žival ali pa se na plan prebija moja izvorna evolucijska oblika, bitje narave? In zakaj nisem edina? To namreč dobro vem.
Prigode iz narave dajejo občutek stalnice v svetu, ki je – v veliki meri zaradi pospeška digitalnih tehnologij – vse bolj kaotičen, evolucijske prilagoditve kognitivnega aparata hitrim spremembam ne zmorejo slediti.
Vračanje k naravi je tudi posledica popolnega razočaranja nad politiko. Isto sekundo, kot je razpadla vlada, je postalo jasno, da bo zelena politika, pri nas že tako predvsem krilatica, odrinjena na stran. Neoliberalizem in desničarski populizem zmagujeta. Zatekanje k naravi je protest proti družbi, v kakršno se spreminjamo, a, priznam, tudi izgovor za pasivnost.
Ježa, ki drnjoha v brlogu, nič od tega ne prebudi. Golobi še vedno vsako jutro zahtevajo svoje mislije, kos jabolko, in to me pomirja. A tudi zanje se stvari spreminjajo …
Miru pa mi ne da vprašanje, zakaj imam vsak dan raje živali in vse manj ljudi. Da ne bo pomote, določene ljudi imam neskončno rada, vse težje pa se identificiram s človeško družbo oziroma tem, kam gre(mo).
Zakaj se noro razveselim vsakega psa in se nesmrtno zaljubim vanj – po pogledu sodeč, tudi on vame –, ljudi, s katerimi bi se mi zgodilo podobno, pa je vse manj? Zakaj mi je neskončno bolj zanimivo opazovati kosa, kako trga meso jabolka in z enim očesom opreza, ali ga od kod ne opazuje zlovešče oko kragulja, kakor spremljati dnevne novice? Zakaj me dokumentarec o naravi pred spanjem umirja, oddaja, ki analizira aktualno politično dogajanje, pa me razdraži?
Ali sem res še politična žival ali pa se na plan prebija moja izvorna evolucijska oblika, bitje narave? In zakaj nisem edina? To namreč dobro vem.
Prigode iz narave dajejo občutek stalnice v svetu, ki je – v veliki meri zaradi pospeška digitalnih tehnologij – vse bolj kaotičen, evolucijske prilagoditve kognitivnega aparata hitrim spremembam ne zmorejo slediti.
Vračanje k naravi je tudi posledica popolnega razočaranja nad politiko. Isto sekundo, kot je razpadla vlada, je postalo jasno, da bo zelena politika, pri nas že tako predvsem krilatica, odrinjena na stran. Neoliberalizem in desničarski populizem zmagujeta. Zatekanje k naravi je protest proti družbi, v kakršno se spreminjamo, a, priznam, tudi izgovor za pasivnost.
Ježa, ki drnjoha v brlogu, nič od tega ne prebudi. Golobi še vedno vsako jutro zahtevajo svoje mislije, kos jabolko, in to me pomirja. A tudi zanje se stvari spreminjajo …
