Moj prijatelj pajek
No, lepo, prijatelj, sem zašepetala, ga ujela v servieto, odprla okno in spustila ven. Zdelo se mi je, da je dvignil zadnjo nogo in mi pomahal.
Odpri galerijo
FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Vstala sem iz postelje in za menoj je iz postelje pohitel srednje velik pajek. Dilema, kje se je skrival vso noč, je bila kmalu razrešena, ko mi je otekel in pordečel uhelj.
No, lepo, prijatelj, sem zašepetala, ga ujela v servieto, odprla okno in spustila ven. Zdelo se mi je, da je dvignil zadnjo nogo in mi pomahal, nato pa se je po svileni niti spustil nadstropje nižje. Morda do uhlja še enega stanovalca. Ali pa do kakšnega varnega kota, v katerem si bo spletel mrežo.
Opazila sem, da vsako leto prevlada ena vrsta žuželk. Enkrat ose, drugič muhe, pa mravlje in skoraj vedno komarji. Letošnje poletje so zaznamovali pajkovci. Poimenovala sem ga pajkovo poletje. Povsod so si pletli mreže. Med nogami stolov, za vzvratnim ogledalom avtomobila, v kopalnici in spalnici. Eden me je poljubil na uhelj.
Boleče srbenje me ni odvrnilo od občudovanja pajkov. To so modreci živalskega sveta. Svobodni umetniki veličastne narave. Pajki so lovci na mrčes, ki lahko med ljudmi prenaša najhujše bolezni. So atleti in plesalci, obstajajo pa tudi vrste, ki svoje mreže uporabljajo kot kitare, pri čemer kot po strunah brenkajo po svilenih nitih, da bi s to subtilno glasbo privabili samice.
Po navedbah znanstvenikov pajki živijo na Zemlji že skoraj 400 milijonov let. Občudujem jih. Posrkali so vso modrost preživetja, razvili tehnologijo proizvodnje najbolj trdnih niti, ki obstajajo v naravi, in v eno točko med seboj povezali najbolj primitivno obliko življenja in najmodernejši stil gradnje.
Zaradi vsega tega se vedno znova sprašujem, ali imajo pajki čustva. Vsakič, ko se dotaknem bolečega uhlja, pomislim, da je v tem ugrizu gotovo bilo tudi svojevrstno čustvo. Je bil jezen, ker sem ga v spanju skoraj pomečkala? Mi je bil hvaležen, ker sem v kotu sobe pustila pajčevino?
Morda pa me je z ugrizom vprašal, ali sploh kaj vem o umetnosti življenja, arhitekturi zraka, lahkotnosti plesa z osmimi nogami in ljubezni, ki včasih boli.
No, lepo, prijatelj, sem zašepetala, ga ujela v servieto, odprla okno in spustila ven. Zdelo se mi je, da je dvignil zadnjo nogo in mi pomahal, nato pa se je po svileni niti spustil nadstropje nižje. Morda do uhlja še enega stanovalca. Ali pa do kakšnega varnega kota, v katerem si bo spletel mrežo.
Opazila sem, da vsako leto prevlada ena vrsta žuželk. Enkrat ose, drugič muhe, pa mravlje in skoraj vedno komarji. Letošnje poletje so zaznamovali pajkovci. Poimenovala sem ga pajkovo poletje. Povsod so si pletli mreže. Med nogami stolov, za vzvratnim ogledalom avtomobila, v kopalnici in spalnici. Eden me je poljubil na uhelj.
Boleče srbenje me ni odvrnilo od občudovanja pajkov. To so modreci živalskega sveta. Svobodni umetniki veličastne narave. Pajki so lovci na mrčes, ki lahko med ljudmi prenaša najhujše bolezni. So atleti in plesalci, obstajajo pa tudi vrste, ki svoje mreže uporabljajo kot kitare, pri čemer kot po strunah brenkajo po svilenih nitih, da bi s to subtilno glasbo privabili samice.
Po navedbah znanstvenikov pajki živijo na Zemlji že skoraj 400 milijonov let. Občudujem jih. Posrkali so vso modrost preživetja, razvili tehnologijo proizvodnje najbolj trdnih niti, ki obstajajo v naravi, in v eno točko med seboj povezali najbolj primitivno obliko življenja in najmodernejši stil gradnje.
Zaradi vsega tega se vedno znova sprašujem, ali imajo pajki čustva. Vsakič, ko se dotaknem bolečega uhlja, pomislim, da je v tem ugrizu gotovo bilo tudi svojevrstno čustvo. Je bil jezen, ker sem ga v spanju skoraj pomečkala? Mi je bil hvaležen, ker sem v kotu sobe pustila pajčevino?
Morda pa me je z ugrizom vprašal, ali sploh kaj vem o umetnosti življenja, arhitekturi zraka, lahkotnosti plesa z osmimi nogami in ljubezni, ki včasih boli.
