Na Otoku zadnje dni objavljajo Johnsonove citate, ki so zaznamovali njegov mandat ali pa so ga napovedali. Nekdanji novinar, urednik, dopisnik in kolumnist pri več britanskih časnikih ter avtor številnih knjig, dolgo poslanec spodnjega doma parlamenta in dva mandata londonski župan je znan po sočnem jeziku (konec koncev je študiral antične klasike), korpulentni pojavi in bujni pričeski. A prav z besedami je pritegnil največ pozornosti, zanetil polemike, osupnil množice in samega sebe ničkolikokrat spravil v težave.

Jaz pa pišem knjige

Ko je Johnson leta 2004, še kot poslanec spodnjega doma parlamenta, razpravljal o tem, kakšne so možnosti, da bo nekoč postal britanski premier, je na vprašanja bralcev Independenta odgovoril takole: »Moje možnosti, da bom predsednik vlade, so približno tako dobre, kot da bom našel Elvisa na Marsu ali se reinkarniral kot oliva.« Petnajst let pozneje se je zgodilo prav to. Postal je predsednik vlade Združenega kraljestva.

Kot londonski župan je avgusta 2008, ko je bilo že znano, da bo mesto gostilo olimpijske igre, zatrdil, da je Velika Britanija pred Kitajci izumila pingpong: »Francozi so pogledali jedilno mizo in videli priložnost za večerjo. Britanci smo si ogledali jedilno mizo in videli priložnost za igro whiff whaff.« Kar je staro angleško ime za namizni tenis.

Decembra 2017 se je odzval na besede ameriškega republikanskega predsedniškega kandidata o tem, da je London nevaren zaradi številnih muslimanov, ki živijo tam. »Ne bi šel v nekatere predele New Yorka samo zato, ker obstaja resnično tveganje, da bom tam srečal Donalda Trumpa,« mu je vrnil. Ko so ga kot avtorja več kot desetih knjig (o antičnem Rimu, Churchillu ...) vprašali, kako mu to uspe ob županovanju, je povedal preprost recept. »Nekateri igrajo klavir, drugi rešujejo sudoku, tretji gledajo televizijo ali hodijo na večerje. Jaz pa pišem knjige.« V kolumni za Telegraph je leta 2018 o ženskah v burki zapisal, da so videti kot »poštni nabiralniki« in »bančni roparji«, potem pa dolgo pojasnjeval svoje stališče in se ni hotel opravičiti.

»Zdaj bom pljusknil v neki oddaljeni kotiček Tihega oceana,« je dejal Johnson pred vrati Downing Streeta 10, obkrožen s sodelavci. FOTO: Kevin Coombs/Reuters

Svet Pujse Pepe

Na konferenci Združenja britanske industrije lani jeseni je po mnenju mnogih imel najbolj sramoten govor, v katerem je dejal, da je pred kratkim obiskal tematski park Pujse Pepe. »To je zelo moj svet. Ima varne ulice, disciplino v šolah in velik pou­darek na sistemu javnega prevoza. Je pa res Oče Pujs malo stereotipen ...«

Njegov pristop k pandemiji se je pokazal tudi skozi njegove vojne metafore. Ko je naznanjal tretjo karanteno februarja lani, je britanski narod nagovoril takole: »Tedni, ki so pred nami, bodo najtežji doslej, toda resnično verjamem, da vstopamo v zadnjo fazo vojne. Kajti z vsakim vbodljajem v roko se jeziček zmage nagiba stran od covida in v korist Britancev.«

Ko se je vrnil na delovno mesto med pandemijo oktobra lani, je povedal, da »moraš vedeti, o čem vsi drugi govorijo. V nasprotnem primeru te ogovarjajo in porazijo.« Bil je tudi zagovornik vrnitve na delovna mesta, kajti doma »porabiš ogromno časa za pripravo druge skodelice kave, potem počasi odideš do hladilnika, odrežeš majhen kos sira, zelo počasi odideš nazaj do prenosnega računalnika in pozabiš, kaj sploh počneš«.

V svojem zadnjem nastopu v britanskem parlamentu konec julija je najprej priznal, da zapušča »najboljšo službo na svetu«, in se poslovil z besedami Terminatorja »hasta la vista, baby«. Potem se je s soprogo odpravil na krajši medeni teden v Slovenijo, kjer sta »plezala na gore, skakala v jezera, kolesarila in se imela čudovito«.