Pomlajeni starček

Zadnja poročila o poševnem stolpu v italijanski Pisi so zvenela kot zdravniško poročilo o starčku, ki boleha že vse življenje, zdaj pa so vendarle odkrili zdravilo, ki ga bo povrnilo v življenje. In če smo do nedavnega poslušali, da se ena izmed osrednjih italijanskih znamenitosti še vedno pogreza, osrednje sporočilo zdaj zveni: stolp se še vedno ravna. Zelo počasi – da ne bo prevelikega preplaha.

Čeprav je zadnje zmanjšanje nagiba za štiri centimetre odmevalo v javnosti kot udarna novica, je dosežek plod trdega dela znanstvenikov in inženirjev slabih dveh desetletij, resnici na ljubo pa se s tem, kako stabilizirati stolp, ukvarjajo že več kot osemsto let. Zvonik k bližnji stolni cerkvi svete Marije Vnebovzete so začeli avgusta 1173 in že pet let po tem (ko so prišli do tretjega nadstropja) so ugotovili, da se stolp, ki naj bi bil izkazoval moč takrat cvetoče in premožne republike Pisa, zlagoma nagiba.
 

Skrivnostni zvonik

Slovita obmorska republika se je po tem zapletla v več vojn, kar je, kot zdaj ugotavljajo raziskovalci, novogradnji pravzaprav dobro delo, kajti če bi ga gradili brez ustavljanja, bi se najbrž že prej prekucnil. Da bi vsaj malo korigirali naklon, so nadstropja od tretjega naprej gradili nekoliko višja na krajši strani, kar je težavo kajpak še poslabšalo, saj je bila stavba tam še težja in se je še bolj pogrezala. Stolp z osmimi nadstropji in 251 stopnicami bi moral biti po prvotnih načrtih visok 60 metrov, a v resnici meri na višjem delu 56,7 metra, na nižjem 55,9. Končali so ga proti koncu 14. stoletja in je tako zadnji objekt na ceremonialnem kompleksu, ki sestavlja Trg čudežev v Pisi. Takrat je bila Pisa že krepko v zatonu; ta se je začel po tem, ko so jih leta 1284 porazili Genovčani.

Veliko stvari, povezanih s stolpom v Pisi, je skrivnostnih, denimo, kdo so bili njegovi prvi arhitekti. Prvo fazo gradnje, torej spodnji del stolpa, so dolgo pripisovali Bonannu Pisanu, a so na začetku tega tisočletja odkrili, da je njegov avtor najverjetneje povsem neznani arhitekt Gerardo di Gerardo. Drugo fazo, ki se je začela leta 1275, pripisujejo Giovaniju Pisanu in Giovaniju di Simoneju. Je pa gotovo, da je delo dokončal arhitekt Tommaso Pisano. Prav tako je bila dolgo skrivnost, zakaj v resnici se zvonik nagiba. Vzrok tiči v podlagi; na južni strani stolpa so tla izrazito ilovnata in mehkejša kot na severni. Podobna težava pravzaprav pesti še nekatere druge stavbe v Pisi; pogrezajo se tudi bližnji katedrala in krstilnica ter zvonika še dveh drugih cerkva v mestu.
 

Elisir mladosti

Osemsto let po tistem, ko so zvonik zgradili in je bil že dolgo znamenitost ravno zaradi svojega naklona (od leta 1987 je skupaj s stolnico, krstilnico in pokopališčem Campo santo uvrščen na seznam Unescove kulturne dediščine), je postalo jasno, da se ne samo nagiba, ampak zelo počasi pada. Vsako leto se je namreč nagnil za milimeter ali dva in je bil leta 1990, ko so ga zaradi varnosti prvič zaprli za javnost, od navpičnice oddaljen za 4,5 metra.

Takrat so se začeli tudi intenzivno ukvarjati s preprečevanjem najhujšega; med letoma 1993 in 2001 je mednarodna komisija pod vodstvom poljskega strokovnjaka Michaela Jamiolowskega poskušala stolp čim bolj stabilizirati in naposled dosegla, da se je njegov nagib do leta 2001 zmanjšal za 41 centimetrov. Takrat so ga spet odprli za javnost, vendar se lahko po stopnicah vzpne le 30 turistov naenkrat. Od leta 2001 se je zravnal še za štiri centimetre. »To je tako, kot da bi se pomladil za dve stoletji,« je za BBC izjavil arheolog in umetnostni zgodovinar Salvatore Settis. Nunziante Squeglia, profesor geoinženirstva na Univerzi v Pisi in sodelavec nadzorne skupine stolpa, pa je zmagoslavno dodal: »Najpomembneje je, da je stolp bolj stabilen, kot smo pričakovali.«
 

Sto let meritev

Pod stolpom so na začetku devetdesetih let začeli nameščati posebne cevi, skozi katere so najprej z zelo počasnim in previdnim vrtanjem odstranili prst in stare podporne elemente nadomestili z betonskimi. V tem času so stolp tudi ozaljšali; obnovili so, denimo, več kot 24.000 kamnitih kock, iz katerih je zgrajen, odstranili posledice onesnaženega zraka, ostanke soli iz bližnjega morja, deževnice in dotikov številnih turistov ter golobjih iztrebkov. Zadnjih 25 let tudi intenzivno in kontinuirano preverjajo stanje 14.500-tonskega stolpa – meritve opravljajo tako rekoč vsako uro. Pri tem so ugotovili, da se stolp nekoliko manj nagiba poleti. V tem času je namreč južna stran, ki je nagnjena, bolj ogreta, zaradi česar se kamen razteza, s tem pa stolp ravna, je pojasnil Nunziante Squeglia. Čeprav je bila skrivnost, zakaj se stolp v resnici nagiba, popolnoma razkrita šele na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, izvajajo redne meritve že več kot sto let. Tri nihala, ki so jih uporabljali za to, segajo v leto 1935, ko so začeli z njimi sistematično meriti naklon, letne meritve pa so začeli opravljati že leta 1911.

Skrivnostni stolp je za svoje raziskovanje uporabil tudi domačin Galileo Galilej. Okoli leta 1590 je s spuščanjem predmetov z njega preučeval zakonitosti prostega pada in menda je prav med opazovanjem nihanja lestenca v katedrali razvozlal zakon nihanja, pri opazovanju neba skozi daljnogled na stolpu pa dokazal pravilnost Kopernikovih predstav o osončju.