S soseskami ne gradimo le mest, ampak tudi državo

Razstava Iščem stanovanje, ki poteka od gradu Fužine do soseske Novo Brdo, prikazuje modele stanovanjske gradnje v zadnjem stoletju.
Fotografija: Razstavo Iščem stanovanje si je najbolje ogledati kar s kolesom, saj pot pelje od Fužin do Brda. FOTO: Matjaž Rušt
Odpri galerijo
Razstavo Iščem stanovanje si je najbolje ogledati kar s kolesom, saj pot pelje od Fužin do Brda. FOTO: Matjaž Rušt

V časih, ko cene nepremičnin drastično rastejo in so stanovanja cenovno nedostopna, hkrati pa imamo na tisoče praznih, je razstava Iščem stanovanje, ki jo je v javnem prostoru pripravil Muzej za arhitekturo in oblikovanje, še kako aktualna. Tudi zato, ker po besedah enega od soavtorjev dr. Boga Zupančiča ugotavlja, da se podobni problemi ponavljajo in pojavljajo v vseh obdobjih. In tudi če smo v preteklosti že poznali rešitve, ki bi bile primerne za reševanje sedanjih stisk, so se te skozi zgodovino izgubile.

Te rešitve so ponovno predstavljene na razstavi MAO v javnem prostoru: na poti od gradu Fužine do nove stanovanjske soseske Novo Brdo in bo na ogled do konca januarja. Avtorji – poleg Zupančiča še Ajda Bračič, Andraž Keršič in dr. Miloš Kosec – so zagrizli v obsežno gradivo o organizirani stanovanjski gradnji v zadnjih sto letih, se pogovarjali s številnimi sogovorniki, posneli film ter poudarili povezave z zdajšnjim časom. Med drugim so izpostavili podatek statističnega urada, da ima Slovenija več kot 152.000 praznih objektov, tudi veliko stanovanj, kar po mnenju avtorjev kaže na nesposobnost politike, ki bi z obdavčitvijo lahko korenito izboljšala razmere.

Med proučevanjem stoletja organizirane stanovanjske gradnje so avtorji razstave, ki je nastala na pobudo stanovanjskega sklada ob njegovi 30. obletnici, ugotovili, da se problemi ponavljajo in pojavljajo v vseh obdobjih. FOTO: Matjaž Rušt
Med proučevanjem stoletja organizirane stanovanjske gradnje so avtorji razstave, ki je nastala na pobudo stanovanjskega sklada ob njegovi 30. obletnici, ugotovili, da se problemi ponavljajo in pojavljajo v vseh obdobjih. FOTO: Matjaž Rušt

»Pri nas imamo polovična pravila igre, in to je tisto, kar je strukturno nevzdržno. V filmu smo Miho Jazbinška vprašali, kako po 30 letih ocenjuje razvpiti stanovanjski zakon, ki je bil desetletje zelo hvaljen, saj je ena generacija do stanovanja prišla po zelo ugodni ceni, zdaj pa je grajan. Iz tega izvirajo hudi strukturni problemi, a to lastninjenje bi se lahko zgodilo na še bistveno bolj škodljive načine.

Večji problem kot lastninjenje družbenih stanovanj leta 1991, do katerih so imeli pravico dolgoročni najemniki, je to, da se dvajset let potem ni zgodilo nič. Problemi tega obdobja so vzrok, da je nastal generacijski problem,« je poudaril Miloš Kosec. Dodal je, da imamo na voljo veliko kakovostnih arhitektov, raziskovalcev, sklade in vsa druga orodja, potrebujemo le še družbeni konsenz, kakšno stanovanjsko politiko želimo.

Dve skrajnosti

Aktualne razmere zadnjih treh desetletij so znane. Stanovanjsko gradnjo opredeljujeta dve skrajnosti: relativno malo subvencioniranih javnih stanovanj, med katerimi so šele v zadnjih letih najemniška, ter ogromno stanovanj v zasebni lasti.

»Znašli smo se v nevzdržni nepremičninski situaciji, ko se proda vse, kar se zgradi, stanovanja se preobražajo v tržno dobrino, varno pred inflacijo, niso več enote z uporabno vrednostjo. In brez vloge javnih akterjev, kot sta republiški stanovanjski sklad in ljubljanski mestni sklad, ki sta najbolj propulzivna tako po številu zgrajenih enot kot po kakovosti arhitekture, bi arhitekturni kritiki imeli zelo malo dobrega materiala. Le nekaj arhitekturnih vrhuncev je bilo namenjenih najvišjemu luksuznemu trgu,« je poudaril Kosec.

V novi ljubljanski soseski na Brdu se po zaslugi javnih skladov kaže galerija tega, kaj priznani slovenski arhitekti lahko realizirajo danes. Na fotografiji blok Bevk Perović arhitektov. Foto Miran Kambič
V novi ljubljanski soseski na Brdu se po zaslugi javnih skladov kaže galerija tega, kaj priznani slovenski arhitekti lahko realizirajo danes. Na fotografiji blok Bevk Perović arhitektov. Foto Miran Kambič

Soseska Polje I, zgrajena leta 2005, je odprla nov pogled na to, kako javni sklad lahko vpliva na to, da stavbe niso le enote z minimalnimi stanovanji, ampak je bistven javni oziroma skupni prostor. Zgleden primer je še soseska na Brdu, ki ima po besedah Kosca urbanistične pomanjkljivosti, a se je v blokih realiziral skupni prostor, ki je na voljo vsem in res funkcionira. V najnovejšem delu, Novem Brdu, ki so ga predali v uporabo te dni, je bil predviden že v razpisu.

»To so primeri prebojev, razmislekov o novih načinih bivanja, ki v investicijah, namenjenih le prodaji, ne bi imeli razloga, da bi se sploh pojavili. Vloga javnih skladov je pomembna prav zato, ker so edini akterji, ki z javnim natečajem, preizkusom novih modelov, potiskajo premislek in razvoj naprej,« je poudaril Kosec. Soseska na Brdu je edini projekt po osamosvojitvi, ki se po ambiciji in obsegu lahko primerja s preteklimi obdobji.

V najnovejšem delu Novega Brda je bil skupni prostor v blokih predviden že v razpisu. Na fotografiji bloki biroja Dekleva Gregorič arhitekti. Foto Miran Kambič
V najnovejšem delu Novega Brda je bil skupni prostor v blokih predviden že v razpisu. Na fotografiji bloki biroja Dekleva Gregorič arhitekti. Foto Miran Kambič

Presežek – lastna kopalnica in kuhinja

Zadnji veliki projekt organizirane stanovanjske gradnje pred osamosvojitvijo je bila soseska Fužine s 4518 stanovanji, bogatim javnim programom vrtcev, šol, zdravstvenega in kulturnega centra oziroma knjižnice. Urejena je okrog treh trgov, ki se odpirajo proti Ljubljanici s skupnim zelenim javnim prostorom ter gradom Fužine, ki ga je naselil muzej za arhitekturo in oblikovanje. Tam se razstava tudi začenja.

»Eden od avtorjev, arhitekt Vladimir Brezar, v filmu poudarja veliko zaslugo urbanistov, ki so zasnovali sosesko Fužine ter oblikovali koncept visokih blokov nenavadnih oblik v odprtem zelenem prostoru, kar je kvaliteta, ki Fužinam daje prepoznaven značaj, česar v novejših zasnovah ni,« je dejal Andraž Keršič. Stanovanja imajo balkone, ki so se zlasti v epidemiji covida-19 izkazali kot še kako pomemben del kakovostnega bivanja.

V zadnjih tridesetih letih se je izgubilo razmišljanje v večjem merilu, ki so ga prinašale velike soseske, kakršna je bila tudi BS pri Ruskem carju. Foto hrani MAO
V zadnjih tridesetih letih se je izgubilo razmišljanje v večjem merilu, ki so ga prinašale velike soseske, kakršna je bila tudi BS pri Ruskem carju. Foto hrani MAO

Nasploh so stare soseske dokazale, da v izrednih razmerah omogočajo boljše življenje prav zaradi javno dostopnih dobrin, pa naj bo to park ali javna ustanova. Po Koščevih besedah prav Fužine opominjajo na to, kako se je v zadnjih tridesetih letih porazgubilo razmišljanje, da s soseskami ne gradimo le mest, ampak tudi državo: »Soseske pomembno vplivajo na družbene razmere, promet, energetiko, in če se država odpove ambiciozno načrtovani gradnji, se odpove drugim področjem, od ekonomije do družbenega in kulturnega življenja.«

Eden od dosežkov organizirane stanovanjske gradnje sta bili lastna kopalnica, ki jo je še v 60. letih 20. stoletja imelo le 40 odstotkov stanovanj, in kuhinja. Zaradi slabih stanovanjskih razmer po prvi svetovni vojni in uveljavljanja načel modernizma v 20. letih so, kot je dodala Ajda Bračič, začeli upoštevati minimalni higienski standard. Pri najemnem bloku Meksika, ki ga je leta 1926 naročil takratni gerentski svet Mestne občine Ljubljana in pri katerem se je arhitekt Vladimir Šubic oprl na dunajsko socialno gradnjo in tipologijo dvoriščne hiše, so se stanovalci lahko umili v skupnem kopališču s 16 kadmi na dvorišču, tam so imeli tudi skupno javno pralnico.

V Hranilnem in posojilnem konzorciju, ki ga je leta 1931 zgradila Kreditna zadruga državnih uslužbencev v Ljubljani in je vpeljal funkcionalne skupne prostore in tehnološke inovacije, pa stanovanja kljub obsežnim tlorisom niso imela kuhinj – za prehrano naj bi skrbeli v skupni restavraciji v pritličju. Podobno sta delovali stavba Isokon v Londonu ali Narkonfin v Moskvi.

Stanovanjski blok Rdeča hiša ob Poljanski cesti se zgleduje po Dunaju. Dvorišče naj bi bilo urejeno v javni park, vendar se to ni zgodilo; zdaj so tam avtomobili. V nasprotju z dunajskimi stavbami stanovanja niso bila namenjena delavstvu, temveč uradnikom. FOTO: hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana
Stanovanjski blok Rdeča hiša ob Poljanski cesti se zgleduje po Dunaju. Dvorišče naj bi bilo urejeno v javni park, vendar se to ni zgodilo; zdaj so tam avtomobili. V nasprotju z dunajskimi stavbami stanovanja niso bila namenjena delavstvu, temveč uradnikom. FOTO: hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana

Ti modeli napredne gradnje so se prilagodili in še vedno omogočajo kakovostno bivanje. »Konzorcij je imel skupno teraso za sončenje na strehi restavracije, kar je bila hipermoderna iznajdba tiste dobe, ki bi se tudi zdaj zdela umestna. Pomenila bi zanimiv alternativni model stanovanjske gradnje. Skupne pralnice in sušilnice, ki so se v 20. in 30. letih pojavljale iz ekonomične nuje, so prav tako spet aktualne.

Zdaj se cohousing oziroma sobivanje sliši neverjetno trendovsko, a v resnici je to le druga oblika konceptov, ki so že obstajali. Stanovanjske enote se vse bolj minimalizirajo in pojavlja se potreba po skupnih površinah in deljenju stvari, saj si vsi ne morejo privoščiti celotnega stanovanja,« sta povzela Andraž Keršič in Ajda Bračič. Skupne sušilnice na terasah stanovanjskih blokov iz povojnega obdobja so stanovalci sčasoma opustili, v obdobju covida-19 pa so jih, kot je spomnil Zupančič, znova začeli uporabljati.

Kriva tudi polovična pravila igre

Zanimiv primer iz medvojnega obdobja so eksperimentalne hiše mesta Ljubljane (ohranile so se še na Poljanskem nasipu), s katerimi so želeli preizkusiti, kako najceneje zagotoviti minimalne in humane bivalne enote v času hudih stanovanjskih in gospodarskih stisk. Delile so se po obeh oseh in zagotovile po štiri pritlična stanovanja z vrtovi.

Iz povojnega obdobja avtorji kot primer kakovostne zasnove izpostavljajo stolpnice na Roški, ki jih je Zavod za stanovanjsko izgradnjo Ljubljana konec 50. let zgradil po načrtih Ilije Arnautovića in Milana Miheliča. Stanovanja v blokih, ki jih zdaj omenjajo med potresno nevarnimi, so krožno organizirana okrog centralnega sanitarnega in inštalacijskega vozla s kopalnico in kuhinjo, kar je omogočilo fleksibilno rabo stanovanja.

Rahel urbanistični zamik in vogalna lega z velikimi okni na dve strani neba naravno osvetljujeta prostore tudi globoko v stanovanje. Ali pa zadružno gradnjo hiš na Langusovi ulici v samoorganizaciji profesorjev in asistentov z ljubljanske fakultete za arhitekturo, ki jim je univerza zagotovila zemljišče.

Posebnost zadružnih vrstnih hiš na Langusovi je bil skupni vrt, kjer so se družili stanovalci, tam so se igrali otroci, prirejali so piknike. Foto Hrani MAO
Posebnost zadružnih vrstnih hiš na Langusovi je bil skupni vrt, kjer so se družili stanovalci, tam so se igrali otroci, prirejali so piknike. Foto Hrani MAO

»Njihova posebnost je bil skupni vrt, ki ni bil ločen z ograjami, ampak je bil skupni prostor stanovanjske zadruge, kjer so se družili stanovalci, tam so se igrali otroci, prirejali so piknike. Lahko rečemo, da imamo zglede iz preteklosti, ki so pomenili preboj in so lahko dober zgled tudi za naprej,« je poudaril Zupančič.

Preberite še:

Komentarji: