Vaša prva ljubezen je košarka, kako domači pa ste bili prej v ligi prvakov?

Košarka je moja največja ljubezen, ni pa prva. V osnovni šoli sem najprej začela spremljati nogomet, sprva reprezentančnega, ker je bila moja osnovna šola tik pod stadionom Ljudski vrt, pa kmalu še NK Maribor. Navdušena sem bila tudi nad alpskim smučanjem. Nedeljska kosila smo prilagajali slalomu in veleslalomu, da ne bi česa zamudila. Potem je prišla košarka. Ligo prvakov v nogometu sem spremljala že prej, kljub temu pa je drugače, če to počneš kot navijač oziroma ljubitelj nogometa ali kot voditelj studia.

Oddajo o košarki bi verjetno lahko vodili tudi, če bi vas kdo zbudil ob treh ponoči in postavil pred kamero. Kaj pa nogomet, koliko priprav potrebujete za vodenje oddaj?

Veliko se pripravljam za vodenje studia lige prvakov, lagala bi, če bi rekla, da ne. A pripravljam se tudi za košarko. Ker sem perfekcionistka, ker imam rada stvari pod nadzorom, ker bi pač rada vedela čim več, predvsem pa ker se, čeprav verjamem v moč pozitivne energije, ne maram zanašati samo na srečo, temveč bi bila rada čim bolj pripravljena na vse, kar se zgodi.

Ste sicer navijačica katerega od nogometnih klubov?

Moj klub se v prihodnji sezoni po osmih letih premora vrača v ligo prvakov in tega se že veselim. Ne menjam »navijaških barv«, ko navijam za nekoga, navijam v dobrem in slabem.

Se spominjate najljubšega trenutka v zgodovini lige prvakov?

Ah, zdaj ste me pa našli. To je najbrž moja največja pomanjkljivost, ko gre za službo. Preprosto nimam fotospomina, kot ga imajo moji sodelavci, ki govorijo: »Se spomniš, kako je ta naredil to in to?« Velika verjetnost je, da se ne. Nisem še naredila podrobne analize, smo se pa sodelavke o tem pogovarjale in predvidevamo, da mora obstajati kakšna genetska razlika med spoloma. (smeh) Skratka, ne glede na to, kako zavzeto sem spremljala tekmo, obstaja velika verjetnost, da se ne bom spomnila, v kateri minuti je padel gol.

Letos se bosta v finalu pomerila angleška kluba, se torej vrača prevlada angleškega nogometa?

Malce prezgodaj ali pretirano je govoriti o prevladi angleškega nogometa po tem, ko sta pač v tej sezoni lige prvakov oba finalista z angleškega prvenstva, zlasti ker je bila to zelo posebna sezona zaradi koronavirusa, krajša, intenzivnejša, napornejša ... Če se prihodnje leto ponovi, vam bom morda drugače odgovorila na vprašanje. (smeh)

V zadnjih tednih smo veliko poslušali o superligi, je ta zgodba končana ali nas še čaka nadaljevanje?

Upam, da je ta zgodba končana in da redki preostali akterji le še iz trme vztrajajo pri projektu, ki ga je velika večina dočakala z izjemno jasno izraženim odporom.

Torej vi superlige ne bi mogli primerjati na primer z ligo NBA, v kateri vedno iste ekipe igrajo druga proti drugi in nihče ne izpade? Menite, da je to liga, ki bi uničila domača klubska tekmovanja, velike klube naredila še močnejše, manjše pa ubila?

Ne moremo primerjati superlige in lige NBA. Predvsem zato, ker je NBA ameriški projekt, liga prvakov oziroma superliga pa sta sestavljeni iz klubov iz različnih držav. Zlasti pa tu ne moremo prezreti navijačev, ki jih je očitno tudi superliga podcenjevala. Prej bi morda primerjala superligo in košarkarsko evroligo, ki je prinesla razkol košarke. V nogometu je klubski koledar usklajen z reprezentančnim in nikoli se ne more zgoditi, da najboljši igralci ne bi mogli igrati za svojo državo, ker jim klub tega ne pusti. V košarki se dogaja prav to. Pa ne samo to, zame šport izgubi smisel, če neki športni palček nima vsaj teoretične možnosti, da se uvrsti v tekmovanje, v katerem igrajo najboljši, in morda kdaj pa kdaj tudi preseneti. To je zame največja lepota športa.

Šport se po epidemiji počasi postavlja na noge, kateri je utrpel največjo škodo?

Težko bi ocenjevala. Ogromno škodo so utrpeli manjši klubi, manj izpostavljeni športniki in predvsem mlajše kategorije športnikov – vsi tisti, ki so že tako in tako malo zapostavljeni, predvsem finančno.

Katere bodo dolgoročne posledice epidemije na šport? Na družabnih omrežjih ste se oglasili, da otroci in mladi športniki potrebujejo treninge.

Še vedno zagovarjam to, da bi morali sprejemati odločitve, zaradi katerih ne bi bili prav otroci in mladi športniki tako velike žrtve epidemije. Ne bom preveč pametovala, kajti strokovnjaki s fakultete za šport so predstavili porazne rezultate, ki kažejo, kako se je poslabšala gibljivost otrok in mladostnikov v zadnjem letu. Veliko mladih športnikov je v tem času nehalo trenirati, veliko ekip je prav zato v mlajših kategorijah izstopilo iz tekmovanj. Največ lahko govorim o košarki, a verjamem, da v drugih športih ni dosti drugače. Pa že tako ali tako šport mladih obstaja predvsem zaradi staršev in njihove finančne podpore, kar je še ena plat, ki me zelo boli. Marsikateri otrok prav zato nima možnosti, da bi se ukvarjal z njim.

Šport izgubi smisel, če neki športni palček nima vsaj teoretične možnosti, da se uvrsti v tekmovanje, v katerem igrajo najboljši, in morda kdaj pa kdaj preseneti. To je zame največja lepota športa.

Poleti bomo na Kanalu A lahko spremljali evropsko prvenstvo v košarki za ženske. Kaj pripravljate?

To je projekt, v katerega res verjamem. Seveda je potrebne veliko sreče. Moška košarkarska reprezentanca je dolga leta čakala, da ji uspe, verjetno smo kdaj prej imeli tudi boljšo postavo kot tisto zlatega leta 2017, a je manjkalo nekaj sreče. Za žensko reprezentanco verjamem, da je kakovostna, upam, da ji to uspe pokazati.

Ženska košarka je precej manj priljubljena kot moška, vidite kakšno možnost, da se prepad zmanjša?

Če smo iskreni, je je tudi precej manj na televiziji. Še vedno se je držijo določeni predsodki, da ni gledljiva. Dajte ji priložnost, ne boste razočarani. Seveda dekleta ne zabijajo, seveda se v marsičem razlikuje od moške košarke, a ženska košarka je precej napredovala in upam, da med tem junijskim evropskim prvenstvom dobi kakšnega novega privrženca.

Čez lužo se je začela končnica lige NBA, si kdaj navijete uro, da ponoči pogledate Luko Dončića in Gorana Dragića?

Ja, seveda, ko se začne končnica, se tudi jaz začnem zgodaj zbujati. Med rednim delom samo izjemoma, končnica pa je nekaj povsem drugega, takrat košarkarji začnejo igrati zares. (smeh)

Čemu vi pripisujete izjemne uspehe naših športnikov? Luka Dončić, Goran Dragić, Jan Oblak, Primož Roglič, Tadej Pogačar ... Skoraj ne mine dan brez vrhunskega rezultata slovenskega športnika.

Ne vem, kaj je skrivnost uspeha, upam le, da bo recept še dolgo uspešen. Bomo pa počasi morali za nove Dončiće, Dragiće, Oblake, Rogliče, Pogačarje in druge tudi kaj narediti, ne pa se zanašati samo na srečo.