So dnevi, ko postane mesto duhov, in so dnevi, ko bi lahko hodil po turistih. Zdaj je ta drugi primer. Turistov je več, kot jih je bilo leta 2019. Piran so naskočili kakor kobilice. Zdi se, kot bi se utrgali z verige in bi v treh mesecih vsi radi nadomestili eno celo, zaradi covida-19 izgubljeno leto. Turisti morajo dobiti svojo »načrtovano« dozo počitnic, turistični delavci bi v treh mesecih zaslužili za celo leto. Toda kdo ve, kaj bo čez deset dni.



Skrajni čas je, da dobi to mesto s tisoč hišami, zgneteno na polotočku konca sveta, resne mestne očete, ki bodo postavili temelje za malce drugačen, bolj urejen in za vse sprejemljiv Piran.



Težko je živeti skupaj v tako tesnem prostoru. Približno kot na barki. Turistom in domačinom se dogaja. Pred nekaj dnevi je umrl mož poznih srednjih let. Jezil se je na skupino mladih, ki so bili zvečer (niti ne pretirano in niti ne pozno) normalno glasni v enem od hostlov, šel pred vrata, obšla ga je srčna slabost, ki je bila zanj usodna. V sredo si je skupinica prepogumnih tujcev privoščila jadranje v burji pred Piranom, odpovedalo je krmilo, jadralci so bili v trenutku na milost in nemilost prepuščeni vetru in neusmiljeno visokim valovom. Rešila jih je posadka policijskega čolna. Zaradi pretresenosti, hudega stresa in slabosti so morali poiskati zdravniško pomoč. Dva francoska turista sta me na piranskem obzidju vprašala, ali je s tega mesta res mogoče videti Benetke. »Ne,« sem jima odgovoril, »Benetke so tam, sto kilometrov daleč in se jih od tu ne vidi, čeprav imajo nekateri znani Pirančani včasih privide, ko se v medijih hvalijo, da imajo razgled na Benetke. Lahko pa vidimo Gradež in Trst.«


 

Zakaj ne pozidajo obale

Slovensko skupinico turistov je zanimalo, zakaj piranski župan ali svetniki ne uredijo plaže na severni obali med Piranom in Fieso. »Le zakaj puščajo tako neurejeno obalo? Mar bi jo pozidali in uredili, da bi imeli kopalci na voljo tako lepo morje,« so se pridušali, ker ne vedo, da ta del obale pod strmim klifom strogo varujejo naravovarstveniki in tam ne dovolijo niti pol kubičnega metra betona. Morska obala je ravno zato res divja in takšna, kot jo sproti kleše mati narava.



Seveda pa bi odgovorni na občini (in državni soglasodajalci) morali skrbeti za bolj urejen, že zdavnaj pozidan del obale v mestu. Pred 50 leti niti približno niso predvidevali, da bodo Piran naskakovale množice turistov, ki zdaj zasedejo tudi umazane asfaltne površine ali tisočkrat povožen tlak na Punti. Zgodaj zjutraj je ta obala še cesta za dostavo hrane, pijače, za odvoz smeti, ob desetih dopoldan cesto spremenijo v kopališče. Na kopališču pred hotelom Piran niti prh s sladko vodo ne premorejo več, ker kdo pa bo skrbel za prhe, mar ne? Je pa neki domačinki vendarle uspelo nekje v Piranu najti prho, kjer alg na tleh ne čistijo, spodrsnilo ji je in je šel kolk.



S takšnimi zgodbami se te dni ukvarjajo Pirančani in njihovi turisti. Seveda ni nihče zadovoljen, da komunalno podjetje Okolje premore poleti ravno toliko smetarjev kot pozimi, pa čeprav je smeti zdaj najmanj dvakrat več kot januarja. Jezijo se tudi zato, ker mesto premalokrat perejo. Ali pa, ker kičasti spominki in plastika vse bolj prekrivajo spomenike. Piran je z naskokom najbolj umazano mesto v slovenski Istri.
 

Na pol poti med Triglavom in Benetkami

Pred približno 35 leti je dunajski arhitekt slovenskih korenin Boris Podrecca ob pripravi projektov za prenovo Tartinijevega trga dejal, da je naloga skupnosti dajanje zgleda in pomoč ljudem, da spoznajo, zakaj je pomembna obnova zgodovinskega mesteca in kako je najbolje, da se te naloge lotijo. »Nemalokrat zadostuje, da nekdo prenovi samo en vogal hiše, in že bo vzbudil zavist ali ambicijo pri sosedu, da po dobrem zgledu ravna tudi sam.«



Pred leti so vsaj za silo obnovili dostop do mestnega obzidja. Že majhen trud se obrestuje. Obzidje je zdaj ena od pomembnih turističnih točk v mestu. Župnik Zorko Bajc je poskrbel, da so pred nekaj leti prenovili stopnišče na zvonik, ki se ponaša s 140 novimi lesenimi stopnicami, vrisanimi angeli, s prenovljenim muzejskim urnim mehanizmom iz leta 1802, novima zvonovoma iz Berlina. Kakih 300 obiskovalcev vsak dan šteje strme stopnice proti vrhu. Ta 47 metrov visoki zvonik je ravno nekje na polovici med 100 kilometrov oddaljenim Triglavom, ki ga je mogoče opazovati v jasnih dneh, in Benetkami, ki pa se, kot rečeno, iz Pirana ne vidijo. Je kopija starega beneškega zvonika s Trga sv. Marka, ki se je pred 119 leti porušil in so potem Benečani zgradili novega. Šele leta 1769 so Pirančani na vrh zvonika postavili 3,45 metra visok kip nadangela Mihaela, ki kaže smer vetra in menda varuje meščane pred vsem (no, ne ravno pred vsem) slabim. Pred tremi leti je vanj udarila strela in mu odtrgala krilo. Strela je bila opozorilo z neba, zato so se lotili nadangelove prenove z odmevno helikoptersko in restavratorsko akcijo.


 

Kako so oropali cerkev sv. Frančiška

Poleg vse več čedalje bolj privlačnih galerij, pomorskega muzeja Sergeja Mašere, potapljaškega muzeja, akvarija, razstavišča školjk, rojstne hiše Giuseppeja Tartinija ... sta vse bolj priljubljeni še dve prireditveni prizorišči. Negovan pastoralni vrt Georgios piranskega župnišča s celo vrsto kulturnih prireditev in Križni hodnik minoritskega samostana s koncerti. Minoriti so pred leti v križnem hodniku uredili pinakoteko z dragocenimi deli samostanske zbirke.



Malokdo ve, kako so 24. aprila leta 1994 ponoči italijanski roparji vdrli v samostansko cerkev sv. Frančiška in odnesli več dragocenih platen, vendar so jih s filmsko akcijo še isto noč ustavili in odkrili italijanski mejni organi na takrat še delujočem mejnem prehodu Škofije. Ukradene slike so kmalu vrnili minoritom. Ta dela so zdaj v samostanski pinakoteki. Dogodek je zanimiv tudi zato, ker slike niso doživele enake usode kot veliko bolj dragocena dela, ki so jih iz istrskih cerkva (Carpaccievo Marijo z otrokom iz iste cerkve sv. Frančiška, na primer) in muzejev odnesle italijanske oblasti tik pred drugo svetovno vojno, z izgovorom, da jih bodo obvarovali pred vojno vihro. Vojne vihre že dolgo ni več, umetnin beneških mojstrov pa še 80 let po tem, vsem odličnim odnosom med državama navkljub, še niso vrnili lastnikom. Državna oblast pa molči, da ne bi jezila prijateljev.
 

Namesto kapelic rastejo hostli

Piran se lahko hvali še z vrsto malih biserov, ki ostajajo mnogim očem nevidni. Denimo številni piranski vodnjaki, ki so v preteklosti oskrbovali mesto z vodo. Večina obiskovalcev koncertov v Križnem hodniku ne ve, da sedijo na veliki cisterni za vodo, ki so jo zbirali z žlebovi s streh samostana in bližnje cerkve. Še večji vodni hram je velika struktura na Prvomajskem trgu. Z vodo iz te cisterne so pred stoletji oskrbovali skoraj celo Punto.



Moti se, kdor misli, da najbolj utesnjeno mesto v državi ne premore zelenja. Veliko vrtov je res slabo vzdrževanih, nekatere pa so uredili tako, da so kot iz pravljice. Piranske ulice premorejo nekaj deset kapelic ali znamenj, ki so jih meščani že pred dolgimi leti postavili v čast svojim zaščitnikom in tistim silam, ki se jim zahvaljujejo za milost. Vendar je morda le ducat takih, ki še osupnejo in navdušijo pozorne obiskovalce mesta, več je žalostno propadajočih in zanemarjenih.



Namesto urejenih kapelic je v mestu vsako leto več hostlov, apartmajev in najrazličnejših turističnih prenočišč, ki s svojim kontrastnim videzom, vrhunsko urejenostjo, sodobnostjo in funkcionalnostjo izstopajo iz siceršnje revščine, saj jo jemljejo za del srednjeveške piranske folklore. V vsaki stranski ulici naletimo na luknje, razbite tlake, stopnišča, propadajoče kamnite elemente starega mesta, na smrad, ki udarja iz kanalizacijskih jaškov, zanemarjenost, plesen, izločke vseh vrst, na smeti, plevel, ki raste sredi kamnitih ulic, na propadanje, ki kaže, da je zob časa hitrejši.



Vse to priča o slabih in revnih gospodarjih in takih, ki vse bolj molijo k denarnemu božanstvu. Je pa tudi vse več takih, ki skušajo mesto obnoviti, urediti in zloščiti, da bi vendarle zaznali ta istrski diamant.



Prej ali slej bodo morali ustvariti tvornejši dialog med prebivalci in tistimi, ki Piran izkoriščajo kot kravo, ki jo je mogoče molsti do onemoglosti. Zvišati kategorijo turistične in gostinske ponudbe, morda postopoma omejiti število gostov z vstopnino. Kako urediti življenje v težkem mestu, da bi se vsem godilo bolje. Toda to je še veliko zahtevnejša naloga od same prenove tlakov in pročelij spomeniškega mesta.