Veličina dobrote

Še ne tako dolgo nazaj so za novorojenčka rekli: »Ni pomembno, kaj bo, ko odraste, samo da bi bil dober človek.« Ne vem natančno, kdaj se je to spremenilo, a zdaj pogosteje slišimo: »Ni pomembno, kaj bo, ko odraste, samo da bi bil srečen.«

Kot bi nekje na tej družbeno-evolucijski poti individualizma pozabili, da je samo dober človek lahko srečen. Ne poznam nikogar, ki bi bil zloben, zavisten, sebičen in brez sočutja do drugih in bi ob tem občutil srečo.

Ko sem prebrala, da je 19. avgust, svetovni dan človeštva, posvečen humanitarnim delavcem, ki rešujejo žrtve vojn in naravnih nesreč, sem se hotela še posebej pokloniti tistim, ki so pripravljeni pustiti varnost, udobje in lagodno življenje zaradi nekoga, ki ga ne poznajo, a ga prepoznajo po trpljenju in stradanju, da bi mu pomagali preživeti nesrečo in živeti naprej.

»Če hočeš videti spremembo na svetu, moraš sam postati ta sprememba,« je rekel Mahatma Gandhi. Ko opazujemo, kako se svet nepovratno spreminja, je vedno več sprememb, o katerih nam ni treba brati v časopisih, ampak jih čutimo tudi na lastni koži. Ali ni bilo to poletje vroče, kot ne pomnimo? Ali nas ni nebo vsake toliko časa tolklo z ledenimi kroglami? Ali nismo že leto in pol ogroženi zaradi pandemije? Ali se nismo vsi vsaj včasih zdrznili zaradi tektonskih premikov v drobovju Zemlje?

Postali smo sprememba, vendar ne tista, o kateri je govoril Gandhi. Zdaj je čas, da se obrnemo tudi k pravemu pomenu njegovih besed.

Medtem ko talibi v Afganistanu vračajo svoje ljudi 20 ali 50 let v preteklost, zaznamujmo dan človeštva tako, da bomo odprli vrata v svojem srcu in nato svojega doma vsem, ki bodo morali pobegniti iz te države. Brez dvoma bo beguncev več kot doslej in res si želim, da bi to bila priložnost, da bomo postali boljši ljudje. Potem bomo, prepričana sem, tudi ­srečni. Tako preprosto je.