Zakaj se radi vračamo

Pa vendarle: Najboljših stvari ni več mogoče ponoviti.
Fotografija: Mavrica. FOTO: Roman Šipić
Odpri galerijo
Mavrica. FOTO: Roman Šipić

Sedanjost je vse, kar imamo, in srce ima vedno svoje razloge, ki jih razum ne razume, ker jih ne more razumeti. To je slaba tolažba. Kot je slaba tolažba vračanje na kraje, ki so nas nekoč osrečevali. Pa čeprav se vračamo s pomočjo poezije in glasbe. A glasba in poezija sta vztrajni in govorita: za tem svetom je še en svet in za njim še en svet in tako v nedogled.

Pesem Počasna plovba Uroša Zupana na neki otožen – proti koncu leta – dan. Zaziba. Vrne. V spomine. Tiste lepe.

Kako neponovljiv je bil v letošnjem maju Pariz z mojima najljubšima prijateljema. V mislih pogosto obnavljam sleherni trenutek, ki smo ga tam doživeli. Se do solz presmejali … Tudi če nikdar več ne bom šla v Pariz, si rečem, oziroma precej težko bi šla še kdaj brez njiju.

Tako kot me neopisljivo stisne pri srcu vsakič, ko sem v New Yorku ali Londonu. In pogrešam mamo, očeta in sestro, s katerimi smo v obeh velemestih preživeli toliko lepih let. In me vsakič ulice povsod nekako ustavljajo. Pred našo hišo na Manhattnu ali Kensingtonu, na klopci v Centralnem parku ali ob reki Temzi, kjer sem med potepanji rada počivala. In so me morali vedno čakati, da sem odsanjarila svoje.

Ali pa plovbe po Jadranu s stricem, teto in sestrično, na njihovi jadrnici, kjer sem imela svoje ležišče z imenom, vgraviranim v medeninasto ploščico. Kako ponosna sem bila na ta posebni privilegij.

Nikdar ne bom pozabila tudi superjahtarskega tedna z dedinjo Walmarta na Amalfiju. Kjer nam je slepa deklica Francesca nekega večera, na najvišji palubi, zapela pesem Somewhere Over the Rainbow, Nekje za mavrico.

Pa vendarle: Najboljših stvari ni več mogoče ponoviti.

In nazadnje si želim, tako po tiho, a na ves glas, da mi moja nona tu in tam pomaha z nebesnega svoda in pomežikne: »Melitka, to si pa dobro naredila.« In se na ta otožni dan počutim bolje.

Preberite še:

Komentarji: