Aprilske o slovenskem zdravstvu
April je res čuden mesec. Prvi dan je za norce, naslednjih devetindvajset pa raj za podnebne muhe. V tem duhu sledijo zapisi, ki bi v nekdanjem Politikinem Zabavniku sodili v rubriko Saj ni res, pa je.
Ob eni od prejšnjih kolumn mi je bilo rečeno, da zdravstvo preveč kritiziram. Mogoče je res, vsekakor pa tudi drži, da nisem vladni uslužbenec za stike z javnostjo, ki klobase ponuja za salame. Lahko pa suvereno pohvalim dvoje: veliko večino pacientov in veliko večino zdravstvenih delavcev.
Slovenskemu zdravstvu res ne moremo očitati, da ne ponuja veliko najmodernejših načinov zdravljenja. Včasih smo glede novosti celo bolj radodarni od marsikatere bogatejše evropske države. Za primer izpostavljam moderne načine zdravljenja holesterola. Če ste med tistimi, ki imate tudi zaradi holesterola zamašeno eno ali celo več žil, pa ta ni zlata in klasična zdravila niso dovolj učinkovita, lahko tudi v Sloveniji prejmete biološko terapijo. Ampak. Za to zdravilo, ki je zelo drago, boste morali na pregled v subspecialistično ambulanto, ki vam bo odprla vrata šele čez dobro leto. Zakaj? Ker je dobro leto dobro za ZZZS. Taka letna terapija za enega pacienta stane več kot štiri tisočake, in ker kandidatov ni tako malo, bodo tudi zaradi vašega čakanja prihranki pomembni. Če jih na ta pregled eno leto čaka dobrih sto, jih veliko več, zdravstvena blagajna privarčuje pol milijona. Tako je to. Naše zdravstvo obljublja skoraj vse. Vse to pa pogosto ni dosegljivo v najprimernejšem času in ne vsem. Mogoče bi bilo kdaj bolje imeti vrabca v roki kot goloba na strehi.
Lahko smo hvaležni Mariji Tereziji, ker je zapovedala obvezno sajenje krompirja in je od takrat na slovenskih mizah ob nedeljah poleg goveje juhe še pražen krompir. Njen skromni naslednik, Edvard Kardelj, pa nam je uvedel lovljenje kurjih tatov in še to le pogojno; če so kure naše in tatovi ne. Zagotavljam, da v četrt stoletja ni nihče preveril kakovosti mojega dela, razen pacient. Me pa zelo redno nadzoruje plačnik in drugi inšpektorji velikega sistema zdravstva v duhu Kardelja. In ti nadzori s kakovostjo obravnave pacienta nimajo prav nobenega stika. Dokler sem bil zaposlen v javni instituciji, niti nisem vedel, da v ordinacije zahaja tudi takšen kader. Po osamosvojitvi pa so pogosto v gosteh tudi v moji ambulanti.
Očitno zasebništvo poveča afiniteto za nadzor. V zadnjih letih, odkar sem siv in me grožnje kazni niti preveč ne ganejo, imam z njimi praviloma dobre izkušnje. Kot tretjo pohvalo zapišem, da so imeli moji pacienti po njihovi zaslugi v preteklem letu krvni tlak merjen na najbolj kontroliranih aparaturah v državi. Na začetku leta jih je preverila pooblaščena ustanova za kalibracijo, spomladi inšpektorica iz Urada za meroslovje in jeseni inšpektorica iz Urada za meroslovje. Bolje dvakrat kot nikoli. Iz zapisanega sledi, da vzrok za visok tlak mojih pacientov niso aparature. In da sledimo toku časa, so nam inšpektorji prijazno namignili, naj ima pacient na voljo vse štiri možne načine naročanja: v živo, po elektronski poti, telefonu in navadni pošti. Slednjega do pred kratkim nismo omogočali, od zdaj pa je naša storitev popolna in skladna z zakonom o pacientovih pravicah. Navodila so preprosta. Pacient vzame list papirja, opiše problem, predlaga termin, oslini znamko in pošta najpozneje v dveh dneh prileze do naše sestre. Ta prebere, potrdi potrebo po obisku, a je predlagan termin že zaseden, zato ponudi drugega, oslini znamko in pošto vrne. Če je pacient s terminom zadovoljen, ponovi postopek s pripisom: pridem, oslini znamko in v dobrem tednu ter po treh oslinjenih znamkah je termin potrjen. Sicer pa se nekoliko zavleče in bolezen lahko že mine. Modri pišejo. Žal ne tudi zakone.
Morda kdaj pridemo tudi do tja. Dobro, da se premikamo počasi in gotovo, ker hodimo vzvratno, in to kljub obetom svetle prihodnosti. Tako so nam na dan pravoslavne velike noči, leta dvaindvajset, zmagovalci obljubili vsem Slovencem družinskega zdravnika in pregled pri specialistu v tridesetih dneh. Kmalu bosta minili že dve pravoslavni veliki noči, pa se obljuba ne zdi precej manjši podvig kot vstajenje Kristusa po tej ali oni veri. In ker je o mrtvih, pa verjetno tudi o vstalih, treba pisati le dobro, zapišem, da smo v vmesnem času z vojaškimi častmi pokopali nekdanjega vodjo Udbe, sicer pa velikega lobista v slovenskem zdravstvu, Janeza Zemljariča. V Nemčiji so zadnjega vodjo vzhodnonemškega Stasija za podobno represivno delo, v podobnem represivnem režimu obsodili na šest let zapora, zato predvidevam, da si Zemljarič ni zaslužil državniškega pogreba za vodenje Udbe, ampak za dolgotrajno sodelovanje v slovenskem zdravstvu. Eni smo komemoracijo spremljali na daljavo, drugi, tudi iz zdravstva, pa iz pietete bolj od blizu.
Smo že na polovici vladavine bogatih obljub in naše zdravstvo postaja vse bolj storitev za bogate. Reforme očitno ne bo, kar je za že omenjene kanale v zdravstvu res dosežek. Se pa še vedno najde pacient, ki verjame, da je njegova težava ena od tistih, ki je zaposlila vse slovenske zdravnike, zato čaka. Dolgo. Tako dolgo, da vmes pogleduje na čakalno vrsto ZZZS in svoj TRR ter v obupu sklene, da za levi umetni kolk pa že napraska. In glej ga zlomka, v tistem trenutku, nič prej, ta isti pacient spozna, da zdravniki pravzaprav so, in to naši, ki pa žal več ne delajo po tarifah ZZZS. Število teh zdravnikov lepo raste, ker jih intenzivno gnoji nedelujoč javni zdravstveni sistem, ki tako delo omogoča. Novinci na listi upajočih pod okriljem ZZZS pa se v doglednem času ne smejo veseliti umetnega kolka. Mogoče prej dočakajo možnost umetne prekinitve življenja in dilemo v duhu Hamleta: umetni kolk ali umetna smrt.
Žal zdravnik ni edini naš problem. Precej aktivnosti v bolnišnicah stoji, ker ni medicinskih sester. To je kader, ki opravi zelo veliko dela tudi v moji ambulanti. Sestra je najmehkejši stik pacienta z zdravstvom in reši vse tisto, česar drugi ne znamo ali celo nočemo. In nekdo s temi kvalitetami začne z mesečno plačo, ki je le za dobrih sto evrov višja od predlaganega minimalnega nadomestila za brezposelnost. Kljub temu da srednje sestre nimajo najvišje izobrazbe, so inteligentne, verjetno precej bolj od tistega, ki zagovarja tako majhno razliko med plačilom za osemurno delo in gretjem domače zofe ob gledanju serije Doktor House. Prosim, da predlagatelja nadomestila takoj usmerite na zdravljenje na njegovo kliniko. Druge pomoči, razen doktorja Housa, zanj ni.
Že pred leti sem previdno vprašal ženičko iz hiše v bregu pod Blegošem, ki je še starejša od lastnice, če je mesec dolg. In gospa, hvaležna za skrb, reče: »Gre, gre! Saj dobim 240 evrov opore. Ni veliko, mi pa vsak mesec še 20 evrov ostane.« Strici spredaj in zadaj, upam, da vas je ob teh besedah vsaj malo sram. Še mene je, če sem kdaj pomislil, da zaslužim več, kot dobim, pa je vse, kar imam, rezultat mojega dela. Steve Jobs je rekel: »Lahko najamete nekoga, da vozi avto namesto vas. Lahko najamete nekoga, da dela namesto vas. Ne morete pa najeti nikogar, da prenaša bolezen namesto vas.« V času večnega slovesa je vrednost milijona enaka dvajsetim evrom. Višje začnemo, nižje pademo. Devalvacija je neizogibna.
Ni ponižujoče kopirati dober zdravstveni sistem, ponižujoče je pacientu ponuditi storitev, kot mu jo prepogosto slovenski zdravstveni sistem.
***
Janez Koprivec, zdravnik v Poljanski dolini.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
