Gospodarska vojna proti Evropi

Čas je, da se Evropejci zavejo resničnih finančnih vplivov gospodarske agresije Kitajske in ZDA.
Fotografija: ZDA so uvedle sankcije proti nemškemu županu, ker njegovo mesto sodeluje pri projektu severni tok 2. FOTO: Maxim Shemetov/Reuters
Odpri galerijo
ZDA so uvedle sankcije proti nemškemu županu, ker njegovo mesto sodeluje pri projektu severni tok 2. FOTO: Maxim Shemetov/Reuters

Kljub zmagi Joeja Bidna na ameriških predsedniških volitvah lahko Evropo skrbi zapuščina Trumpove politike »Najprej Amerika«. ZDA bodo tudi z Bidnom v Beli hiši še naprej s pomočjo mednarodnih trgovinskih in gospodarskih sankcij poskušale doseči svoje politične cilje oziroma koristiti ameriškim podjetjem – medtem ko Kitajska šele začenja s pomočjo gospodarskega izsiljevanja utrjevati svojo globalno prevlado. Ameriške sankcije, ki so bile nekoč usmerjene proti teroristom ali osebam iz »sovražnih držav«, vključno z Iranom in Severno Korejo, so zdaj usmerjene v evropska podjetja in državne uradnike.

Za primer vzemimo župana Franka Krachta. Nikoli si ne bi mislil, da ga bodo obravnavali kot terorista ali diktatorja. Vsekakor ne zaradi opravljanja politične funkcije v nemškem obmorskem mestu Sassnitz ali zaradi njegove odgovornosti za mestno pristanišče, ki leži ob Baltskem morju. Zdaj se spopada s sankcijami dvostrankarske koalicije v ameriškem kongresu, ki nasprotuje poglabljanju gospodarskih vezi z Rusijo in evropski odvisnosti, ki naj bi jo predstavljal projekt Severni tok 2. Isto velja tudi za lokalna podjetja, če bodo še naprej delala na nemško-ruskem plinovodu. Pristanišče v Sassnitzu, ki je močno odvisno od projekta, morda ne bo preživelo gospodarskega čelnega vetra.

Jonathan Hackenbroich politični sodelavec za ekonomske politike pri Evropskem svetu za zunanje odnose (ECFR) in vodja posebne enote ECFR za zaščito Evrope pred gospodarsko prisilo. FOTO: osebni arhiv
Jonathan Hackenbroich politični sodelavec za ekonomske politike pri Evropskem svetu za zunanje odnose (ECFR) in vodja posebne enote ECFR za zaščito Evrope pred gospodarsko prisilo. FOTO: osebni arhiv
  Mnogi trdijo, da je Severni tok 2 pomanjkljiv projekt, ali pa njegovi gradnji neposredno nasprotujejo. Za takšna stališča imajo morda dobre razloge. A tudi kritiki Severnega toka 2 verjetno ne bi podprli eksteritorialnih groženj državnim uradnikom ali podjetjem, posebno če bi te prihajale od države, ki trdi, da je tesna zaveznica Evrope.

In celo kritiki projekta se morajo spopasti z dejstvom, da je to le en primer gospodarskega izsiljevanja Washingtona. Trumpova administracija je septembra proti glavni tožilki Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) Fatou Bensouda uvedla ukrepe, s katerimi ji je preprečila dostop do vseh bančnih računov ali kreditnih kartic – preprosto zato, ker je preiskovala domnevne vojne zločina ZDA. Medtem se je lani zaostril tudi dolgotrajni spor glede subvencij za proizvajalce letal, ko je Washington na evropske proizvode uvedel uvozne carine v višini sedem milijard dolarjev – na škodo proizvajalcev vina, sira in oljčnega olja iz Francije, Italije in Španije.

image_alt
Trumpizem po Trumpu


Skrb vzbujajoče je, da ZDA pri tem vedenju niso same. Tudi Kitajska je zagrozila z uvedbo kazenskih trgovinskih ukrepov na izvoz nemških avtomobilov, kot način krepitve moči Huaweia za gradnjo nemške infrastrukture 5G. Aprila je prav tako zagrozila, da bo omejila oskrbo Nizozemske z medicinskimi pripomočki in proizvodi ter jo prisilila, da spet razmisli o spremembi imena svoje tajvanske pisarne. Njen odnos do držav, vključno do Kanade in Avstralije, ki so se v očeh Pekinga »neprimerno vedle«, kaže, da bi kmalu lahko sprejela še strožje ukrepe za izsiljevanje evropske politike.

Za evropska podjetja je slika vse slabša. Omejitve izvoza na Kitajsko in ZDA bi se lahko uporabile za nadzor evropske trgovine z nepovezanimi tretjimi državami. Pravila o ponovnem izvozu pomenijo, da morajo podjetja s sedežem v EU od Pekinga ali Washingtona pridobiti dovoljenje za izvoz svojega blaga na določene trge. Te omejitve pri izvozu evropskih izdelkov lahko začnejo veljati, ker manjše število izdelkov iz zgornjega dela proizvodne verige v njihovi dobavni verigi prvotno prihaja iz teh dveh držav.

Za evropska podjetja je slika vse slabša. FOTO: Benoit Tessier/Reuters
Za evropska podjetja je slika vse slabša. FOTO: Benoit Tessier/Reuters


Evropa ima ob tem eksteritorialnem pritisku zelo malo možnosti na izbiro. Vendar kljub temu lahko okrepi svoj arzenal. Evropejci bi lahko ustanovili Evropsko izvozno banko (EEB) in z njo omogočili trgovino, ki jo ameriške finančne sankcije želijo omejiti. Centralnost ameriškega dolarja in ameriškega finančnega sistema za trgovanje in financiranje projektov pomeni, da so podjetja in institucije EU pogosto ranljivi, tudi takrat ko niso izrecno vpletene v trgovanje med EU in ZDA. To bi državam članicam EU zagotovilo primerljiv vir podpore in pomenilo, da bi bile v kakršnemkoli sporu z ZDA ali Kitajsko »prevelike za sankcioniranje«. S tem bi se Evropa tudi osvobodila njene odvisnosti od dolarja in olajšalo trgovanje z državami, kot je Rusija, ki so se do zdaj sklicevale na sovražnost Pekinga in Washingtona.

Tudi digitalna valuta bi Evropi srednjeročno lahko dala večjo svobodo in zmanjšala odvisnost od ameriškega finančnega sistema. Po sledeh Kitajske, ki razvija zelo napredno digitalno valuto, ki bo v njeno plačilno omrežje vključila transakcijske partnerje, bi Evropska centralna banka (ECB) lahko vzpostavila svojo lastno plačilno infrastrukturo za digitalni evro. To bi zmanjšalo tveganje celovitega razkritja podatkov o transakcijah in povečalo evropsko suverenost v plačilni infrastrukturi.

image_alt
Dražljiva dobrodošlica izvoljenemu predsedniku ZDA


Čas je tudi, da se Evropejci zavejo resničnih finančnih vplivov gospodarske agresije Kitajske in ZDA. Redno poročilo EU bi lahko izračunalo stroške, ki jih nosijo evropska podjetja, in analiziralo natančen odstotek evropskega tržnega deleža, ki je kot posledica enostranske sankcijske politike izgubljen zaradi globalnih konkurentov, kot je Kitajska. Evropa bi nato lahko kitajskim ali ameriškim podjetjem na evropskem trgu zaračunavala pristojbine, da bi popravila izkrivljanje trga.

Realnost je, da Evropa v tem vse bolj razdeljenem svetu ne more več ostati pasivna, medtem ko tretje države agresivno določajo pravila, preganjajo njene države članice in spodkopavajo vodilne predstavnike mednarodnih organizacij, kot je Mednarodno kazensko sodišče (ICC). V teh okoliščinah bi morale biti EU in njene posamezne članice pripravljene razviti ter uporabiti nove in potencialno bolj neposredne ukrepe za obrambo svojega trga.

***
Jonathan Hackenbroich politični sodelavec za ekonomske politike pri Evropskem svetu za zunanje odnose (ECFR) in vodja posebne enote ECFR za zaščito Evrope pred gospodarsko prisilo.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva. 

Preberite še:

Komentarji: