Izzivi in pasti slovensko-hrvaške košarkarske poroke

Takoj na začetku moram biti jasen, da kljub skopim in površnim javnim informacijam o napovedani združitvi legendarnega slovenskega košarkarskega kluba Petrol Olimpija in hrvaškega kluba Cedevita nisem zagovornik združitve s klubom iz druge države.

Moji pomisleki so večplastni, od čisto športnih, socialnih do formalnopravnih.

Združitev s klubi iz tujine ali prenos zgodovine in blagovne znamke ter s tem »prekritje ali ukinitev« enega od prvih najuspešnejših slovenskih športnih klubov – Košarkarskega kluba Olimpija prav gotovo ne more biti športni interes. Olimpija je imela in upajmo, da bo še imela oziroma nadaljevala bogato in uspešno športno-košarkarsko tradicijo številnih rodov, vrsto legendarnih slovenskih igralcev trenerjev in drugih strokovnjakov, športnih funkcionarjev in delavcev, predsednikov in še posebno v vseh desetletjih številnih podpornikov, sponzorjev, donatorjev in navijačev ter simpatizerjev.
 

Številni izzivi združitve

V KK Olimpija, ki deluje v javnem interesu, moramo ohraniti slovensko suverenost, ki smo jo v slovenski telesni kulturi in športu začeli razvijati že davnega leta 1863 z ustanovitvijo Južnega Sokola. Na podlagi veljavne zakonodaje in drugih aktov je Košarkarski klub Olimpija naš in mora tudi ostati naš ter še naprej odprt za domače in tuje igralce, sponzorje in donatorje, ki v sodelovanju vidijo poštene obojestranske pozitivne učinke – od uspešnega razvoja košarkarjev do pozitivnih tekmovalnih in poslovnih rezultatov.

Napovedana združitev Petrola Olimpije in Cedevite je oziroma bo zelo zahtevna in zanimiva civilnopravna, »športnopravna« (pravilniki in akti, ligaški sistemi, kvalifikacije ...), športno-politična, organizacijska ter tudi navijaška in medijska zgodba.
Vsekakor »združitev in prenašanje nasledstva(ev) ni problem oziroma v nadležnosti in pravicah samo vodstva kluba Olimpija, ampak tudi številnih članov kluba od vseh starostnih do kakovostnih kategorij igralcev, trenerjev, športnih delavcev, pokroviteljev, sponzorjev Košarkarske zveze Slovenije, Košarkarske zveze Hrvaške, Mednarodne košarkarske zveze (Fiba), Mestne občine Ljubljana in podobno. Kakšne bodo na to temo odločitve mednarodnih košarkarskih organizacij, vodstev njihovih prvenstev, ligaških in kvalifikacijskih klubskih tekmovanj, pravil, kdo je v evropski skupnosti tujec in kdo domačin, prav gotovo ni vnaprej predvidljivo.

Žal so številne pretekle zmedene odločitve znotraj košarkarske evropske in svetovne srenje na navedene in še druge teme večinoma omajale velik ugled igre pod koši v družini najodmevnejših športnih panog.
 

Poslanstvo društev

Dejstvo je, da je šport (tudi košarka), organiziran pod okriljem Mednarodnega olimpijskega komiteja, Evropskega olimpijskega komiteja, Olimpijskega komiteja Slovenije, Mednarodne košarkarske zveze, Košarkarske zveze Slovenije in Košarkarskega kluba Olimpija, del civilne sfere kot pravne osebe zasebnega prava. V to organiziranost ne sodijo nekatere športne organizacije profesionalnega športa, kot so najbolj znane NBA, NHL … in ne nazadnje tudi košarkarski Euro Cup. To so organizacije, ki niso včlanjene v sistem civilne sfere pod okriljem Mednarodnega olimpijskega komiteja. Posamezni profesionalni športniki iz teh organizacij oziroma klubov pa »lahko« nastopajo v okviru svojih nacionalnih reprezentanc (Goran Dragić, Luka Dončić, Anže Kopitar) na največjih mednarodnih tekmovanjih.

V našem primeru je zato prvi člen slovenskega zakona o društvih temeljni, ker opredeljuje, da je društvo samostojno in nepridobitno združenje, ki ga ustanoviteljice oziroma ustanovitelji skladno z zakonom odprejo zaradi uresničevanja skupnih interesov. Zakon opredeljuje tudi, da namen ustanovitve in delovanja društva ni pridobivanje dobička. Presežke prihodkov nad odhodki iz vseh dejavnosti in drugih virov društva trajno namenja za uresničevanje svojega namena in ciljev ter jih ne deli med člane. Društvo se lahko spoji z drugim društvom oziroma pripoji k drugemu društvu. Društvo, ki je nastalo s spojitvijo, oziroma društvo, h kateremu se je drugo društvo pripojilo, je pravni naslednik spojenih oziroma pripojenih društev.

Tuje društvo lahko deluje na območju Republike Slovenije prek podružnice, če je podružnica vpisana v register podružnic tujih društev. Registrirana podružnica tujega društva nastopa v pravnem prometu v Republiki Sloveniji v imenu in za račun tujega društva.


 

Društva niso naprodaj

Sreča Slovencev je, da se našega športnega društva »še« ne da prodati, ker je ustanovljen po našem zakonu o društvih in zakonu o športu ter ni gospodarska družba, ampak pravna oseba zasebnega prava, ki ga zastopa oseba, določena s temeljnim aktom.

Kljub temu imamo v slovenskem športu kar nekaj zgodb, vezanih na proklamirano »lastništvo« društev, njihovo prodajo ali kupovanje, s tem povezanim tudi kupovanjem in prodajanjem igralcev in zamenjavanjem trenerjev ter v najslabših primerih tudi likvidacijami samih društev. Tu še posebno bode v oči stanje v zvezi z Nogometnim klubom Olimpija, kjer se po informacijah medijev pod blagovno znamko Olimpije dogajajo nepojmljive organizacijske, kadrovske, finančne in »kvazilastniške« kombinacije in celo dejanja.

V Sloveniji že imamo izkušnje tudi s podržavljanjem našega športa, ki se negativno kaže predvsem v bliskovitem zmanjševanju volonterskega ljubiteljskega dela v društvih, pešanju klubskih programov, pešanju delovne moči in plačljivosti vseh programov, še posebno otrok in mladine.

Ne smemo pozabiti, da so športna društva vključena v številne organizacijske, finančne, materialne (objekti), kadrovske (trenerji, sodniki, delegati, organizatorji ...) ter druge vidike svojega delovanja in sodelovanja s številnimi organizacijami, lokalnimi in državnimi organi in drugimi subjekti.

Društva, ki so člani nacionalnih panožnih zvez, so podrejena številnim aktom teh zvez in njihovim asociacijam, od registracijskih pravilnikov članstva in društev, tekmovalnih pravilnikov do usposabljanja licenciranja strokovnih kadrov, antidopinških pravil, statusa športnikov, prestopov športnikov iz kluba v klub, nakupa in prodaje športnikov ter številnih drugih. Društva, ki tekmujejo na mednarodni ravni, so še dodatno podrejena številnim pravilnikom in kvotam, ki niso avtomatično prenosljive iz kluba v klub.

Brez privolitve in soglasja vseh teh številnih in nadrejenih domačih, tujih in mednarodnih institucij, organizacij in aktov ni mogoče izvesti samovoljne združitve in včlanitve v domače in tuje športne zveze ter tekmovalne sisteme.
Hkrati so društva v lokalnih sredinah odvisna od svojih domicilov, povezanih z objekti za treniranje in tekmovanje, kadrovskimi potenciali, sofinanciranjem programov in podobnim.
 

Razvoj mladih pred dobičkom

Samo nekaj skromnih razmišljanj da slutiti, da bo napovedana združitev zahtevala temeljite razprave in odločitve znotraj članstva KK Olimpija, Akademske zveze športnih društev Olimpija (lastnice blagovne znamke in imena Olimpija), Mestne občine Ljubljana kot sofinancerja, Košarkarske zveze Slovenije, Hrvaške košarkarske zveze, Mednarodne košarkarske zveze, pri tem pa bo treba upoštevati tudi želje in potrebe ljubiteljev košarke na Slovenskem.

Šport v Sloveniji še ni organiziran tako, da bi lahko postal izključno sredstvo dobička gospodarskih družb, posameznih kapitalistov in podobno, četudi gre samo za slovenski interes. Slovenski otroci, mladina in tudi potencialni vrhunski športniki morajo imeti zagotovljene možnosti razvoja do velikih ali največjih mednarodnih dosežkov po naravni športno razvojni poti. Graditi moramo na čim večjem vključevanju športnikov iz naših selekcijskih sistemov v naše ekipe in reprezentance, ne na nepotrebnih ali celo strokovno in kakovostno spornih nakupih iz tujine.

Predlagal bi, da zainteresirani tuji in domači sponzorji postanejo pomembnejši partnerji naših športnih društev tudi pri njihovem vodenju ter s tem neposredno aktivno pripomorejo k dobrim športno-razvojnim programom klubov, športnim in poslovnim rezultatom klubov ter tudi ugledu in poslovnim rezultatom njihovih gospodarskih družb, kar je osnovni namen sponzorstva.

Predvsem pa si moramo prizadevati, da bi vsi »potencialni lastniki športa in športnih društev« skrbeli za brezplačno vključitev otrok in mladine v športne (košarkarske) programe animacije, učenja, treniranja in tekmovanja v športu (košarki). Slovenski šport ima številne pozitivne učinke na družbeno in društveno življenje, od koristnega in kakovostnega preživljanja prostega časa, druženja, zabave in učenja različnih športnih veščin predvsem za otroke in mladino, privajanja in učenja na sistematično, trdo in naporno vadbo, strpnega prenašanja zmag in porazov, spoštovanja tekmecev do angažiranja prostovoljcev in drugih pri delovanju in razvoju športnih društev in njihovih asociacij.
 

Kaj delata OKS in direktorat za šport?

Da bi dosegli namen in cilje, društvo lahko ustanovi gospodarsko družbo ali poveri opravljanje dejavnosti drugim osebam na temelju zakupne ali podobne pogodbe. Tudi slovenski zakon o športu v prvem členu opredeljuje, da javni interes v športu obsega naloge nacionalnega in lokalnega pomena, ki so določeni v Nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji in so namenjene zagotavljanju pogojev, da se prebivalci Republike Slovenije več in bolj kakovostno ukvarjajo s športom in gibalnimi dejavnostmi za ohranjanje zdravja ter se uresničujejo na različnih področjih. To pomeni, da v Sloveniji nimamo ustrezno oziroma sploh nimamo zakonsko definiranega statusa poklicnih (profitabilnih) športnih društev.

Zato govoriti o legalnem in legitimnem lastništvu društev ni mogoče, kot ni mogoče društev prodajati in kupovati.
Žal so slovenska krovna športna organizacija Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez, direktorat za šport na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport in tudi Košarkarska zveza Slovenije pri ali ob sodobnih evropskih in svetovnih trendih razvoja in delovanja športa ter formalnopravno ureditvah, doktrinarnih trendih, organizacijskih in finančnih problemih delovanja in razvoja slovenskega športa v popolni pasivnosti in brez idej, predlogov in rešitev. Kaj in za koga dela direktorat za šport s svojimi preverjeno »dvomljivo kredibilnimi in strokovno nesposobnimi« kadri vedo samo njihovi nadrejeni v strankah in lobijih. Prav tako pri takih in podobnih idejah ter predlogih ni razumljiv popoln molk in neodzivnost »inšpektorata za šport«.

Na podlagi veljavne zakonodaje in drugih aktov je Košarkarski klub Olimpija naš in mora tudi ostati naš ter še naprej odprt za domače in tuje igralce, sponzorje in donatorje.

***

Tomo Levovnik, dolgoletni športni delavec