Osem milijard nas je in vedno bolje nam gre

Pomembne naloge lahko človeštvo rešuje s sodelovanjem in z medsebojnim zaupanjem. Ne z ločevanjem, vojnami, egoizmom ali nacionalizmom.
Fotografija: Zdi se, da je osebna svoboda danes večja, kot je bila pred pol stoletja. FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Zdi se, da je osebna svoboda danes večja, kot je bila pred pol stoletja. FOTO: Jure Eržen/Delo

Danes se je rodilo približno 385.000 otrok. Včeraj tudi. V Združenih narodih so izračunali, da bo 15. 11. 2022 rojen otrok, s katerim se bo svetovno prebivalstvo povečalo na osem milijard. Ali bo za prihajajočo generacijo svet lepši, kot je bil nekoč? Večina ljudi je zaskrbljenih. Kaj pa o razvoju družbe govorijo statistike?

Vzemimo obdobje ene generacije, na primer zadnjih 50 let. Ali se je življenje v pol stoletja izboljšalo in je družba napredovala? Sprva nismo imeli osebnih računalnikov in mobilnih telefonov niti interneta. Ni dvoma, da je bil tehnološki napredek v pol stoletja ogromen in je spremenil svet. Kako pa je z vprašanji, ki so za človeka zares pomembna: to so lakota, življenjska doba, bolezni, svoboda, morda »demokracija«, enakopravnost in pismenost? Raziskovalci univerze v Oxfordu objavljajo publikacijo Our World in Data (OWID), ki daje nedvoumne rezultate za zadnji 200 let razvoja družbe. Kazalniki kažejo, da nam gre vedno bolje. Poglejmo konkretne podatke.

Dr. Saša Prešern. FOTO: Osebni arhiv
Dr. Saša Prešern. FOTO: Osebni arhiv
Pred pol stoletja je okrog 45 odstotkov svetovnega prebivalstva živelo v ekstremni ali skrajni revščini, to so tisti, katerih dohodek je okrog dva dolarja na dan. Danes je takih manj kot deset odstotkov, čeprav se je svetovno prebivalstvo v 50 letih podvojilo. Umrljivost otrok do petega leta starosti se je v pol stoletja v svetu zmanjšala od skoraj 20 odstotkov na manj kot štiri odstotke. Pričakovana življenjska doba se je v tem času podaljšala, globalno celo za 13 let, in je zdaj okrog 73 let. Pred pol stoletja je bila približno tretjina svetovnega prebivalstva nepismena. Zdaj je nepismenost 13-odstotna in delež tistih z višjo izobrazbo se vztrajno veča.

Zdi se, da je osebna svoboda danes večja, kot je bila pred pol stoletja. Svoboda pomeni tudi več izobraževanja, več pravic zaposlenih, več pravic žensk, zakonodajo, ki varuje okolje, in še mnogo drugega. Osebna svoboda pomeni pravice drugačnih in šibkejših. Kaže, da takšno svobodo najbolje zagotavlja demokracija, v kateri se oblast periodično menja in je posamezniku omejena na največ dva mandata. Kakorkoli demokracijo definiramo, vedno velja, da je delež ljudi, ki živi v neki obliki demokracije, danes večji kot pred pol stoletja. Takrat je v demokraciji živelo okrog 30 odstotkov svetovnega prebivalstva, danes pa še enkrat več, ugotavljajo v poročilu OWID.

Čeprav so zgornji podatki spodbudni, pa govorijo le o povprečju in o trendu v zadnjega pol stoletja. V tem času so sicer bila obdobja, ko je bil napredek manjši, in kraji, kjer je drastično upadla večina kazalnikov. Tudi zdaj je svet v obdobju, ki vzbuja skrb. ZN poročajo, da se je stopnja skrajne revščine v svetu leta 2020 prvič po dveh desetletjih zvišala. Napovedi celo kažejo, da se bo letos zaradi vojne število skrajno revnih zvišalo za 95 milijonov, kar nas še bolj oddaljuje od cilja, da bi ekstremno revščino do leta 2030 odpravili. Zdi se, da smo tudi nazadovali na področju demokratizacije družbe. Ali je svet le v kriznem obdobju in se bo pozitivni trend kmalu nadaljeval? Ali pa je konec obdobja, ko je pol stoletja človeštvu šlo vedno bolje?

image_alt
Mnenje, da nimamo nobene zunanje omejitve, se sesuva

Čeprav se je ekstremna revščina precej zmanjšala, pri OWID ugotavljajo, da je »zmerno« revnih še vedno preveč in ta številka tudi v bogatih deželah raste. To so tisti, ki nimajo dovolj denarja za zadovoljitev osnovnih potreb, to je za hrano, obleko in prebivališče. Nesorazmerno bogatenje enega odstotka človeštva je grožnja za razvoj družbe. Hkrati pa slog našega življenja ne omogoča trajnostne porabe naravnih virov. Zaradi človekovega vpliva na okolje v povprečju izumre vsak dan 150 vrst in višanje temperature je skrb vzbujajoče.

Veliko je treba še narediti. Človeštvo lahko rešuje pomembne naloge s sodelovanjem in z medsebojnim zaupanjem. Ne z ločevanjem, vojnami, egoizmom ali nacionalizmom. Pred 50 leti je Rimski klub izdal knjigo Meje rasti, v kateri je svaril pred posledicami netrajnostne ekonomske politike, ki naj bi sredi 21. stoletja privedla do kolapsa, če človeštvo ne bo pravočasno naredilo potrebnih sprememb. Letos je izdal novo knjigo Zemlja za vse. Projekcije razvoja v knjigi napovedujejo, da sedanji globalni neoliberalizem vodi človeštvo v ekološko in družbeno katastrofo. Ukinjanje družbenega, privatizacija javnih storitev in krčenje socialne komponente vodijo v propad. Tekmovanje za vsako ceno ter stalna rast dobičkov na račun zaposlenih in naravnega okolja ustvarja družbo, ki nima svetle prihodnosti. Naraščajo izgorelost, osamljenost, depresivnost, zavračanje drugačnosti in desničarski nacionalizem.

image_alt
Človeštvo je za kapital vse bolj odvečno

Mnogi napovedujejo, da se bo zaradi manjšanja blaginje in večanja nezadovoljstva množic zgodil mnogo prej družbeni kot pa ekološki kolaps. Avtorji v knjigi Zemlja za vse ponujajo rešitev. Trdijo, da moramo hkrati nasloviti vprašanja revščine, neenakosti, izobraževanja, okolja in energije. Vsem je jasno, da potrebnih sprememb ne bo niti samodejno ustvaril globalni trg niti jih ne bodo naredili bogati. Uvede jih lahko le močna država, ki ima široko podporo volivcev za izvedbo sprememb. Vse potrebne investicije, ki znašajo le od dva do štiri odstotke globalnega prihodka, pa bodo morali plačati bogati, ugotavljajo poznavalci v knjigi Zemlja za vse.

V zadnjega pol stoletja je človeštvo pokazalo, kako izboljšati svet. Zato lahko z optimizmom pozdravimo novorojenčka: »Dobrodošel na Zemlji. Osem milijard nas je in vedno bolje nam gre.« A tvoja naloga bo, da delo nadaljuješ ter pomagaš uresničiti potrebne spremembe, ki bodo prispevale k večjemu zadovoljstvu in blaginji vseh zemljanov. Zelo zahtevna naloga te čaka.

***

Dr. Saša Prešern, raziskovalec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva. 

Preberite še:

Komentarji: