Praznik izgubljenih priložnosti

Kratkovidno je pričakovati, da se bodo travmatična poglavja preteklosti samodejno poslovila od političnega prizorišča.
Fotografija: Partizanska proslava v spomin pohodu XIV. divizije. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo/
Odpri galerijo
Partizanska proslava v spomin pohodu XIV. divizije. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo/

Vedno se mi je zdelo, da praznovanja ob dnevu upora proti okupatorju delajo krivico spominu na antifašistični odpor. Kot potomec treh partizanskih družin čutim globoko nelagodje spričo plehkih komemoracij, ki banalizirajo sublimno tragedijo partizanstva in spomin na zapleteno zgodovinsko poglavje ponižujejo v zabaviščni park levičarskega patriotskega kiča. V zadnjih letih je postala degradacija očitna: 27. april postaja karneval revolucionarnega pozerstva, ki izgublja stik še s tisto mitizirano spominsko kulturo iz socialističnih časov, ki je v nedrjih svojih shematskih ritualov vendarle hranila pristne osebne izkušnje partizanske generacije.

Degradacija je vezana na generacijsko spremembo. Kdor je bil ob koncu vojne mlad borec, je star čez devetdeset let. A če smo optimisti pred desetletjem upali, da bo slovo veteranov omogočilo bolj distancirano in bolj uravnovešeno, a zato nič manj empatično oceno medvojnega dogajanja, se je zgodilo nasprotno. Prizadeta, pristranska retorika veteranov se je ohranila – vse težje pa jo je opravičevati z osebnimi vojnimi izkušnjami, ki so jo delale razumljivo.

Mlajše generacije so pogrnile na zrelostnem izpitu. Namesto da bi se spomin na žrtve, junaštva in zmote prednikov trudile vključiti v bolj celostno sliko, ki nam lahko pomaga razumeti tako univerzalne človeške dileme kot specifične vidike nacionalne usode, so se predale čofotanju v mlakuži dnevnopolitičnih obračunavanj.

Kot odgovor na to spominsko brozgo zato vse pogosteje slišimo pozive, naj vprašanja, ki se nanašajo na »polpreteklo zgodovino«, potisnemo vstran: naj jih »prepustimo zgodovinarjem« ali preprosto odrinemo v pozabo in se neobremenjeno lotimo problemov sedanjosti. Čeprav so takšni pozivi razumljivi, je kratkovidno pričakovati, da se bodo travmatična poglavja preteklosti samodejno poslovila od političnega prizorišča.

Med letoma 1860 in 1960 so ZDA doživele eno najbolj dramatičnih demografskih in družbenih preobrazb v zgodovini človeštva – in vendar je v letih, ko so se Američani pripravljali na polet na Luno, zemljepisna delitev med republikanci in demokrati še vedno odsevala razkol med severnimi in južnimi državami v secesijski vojni. Irska državljanska vojna med zagovorniki in nasprotniki mirovnega sporazuma z Britanci je trajala manj kot leto dni in je terjala vsega tri tisoč žrtev na obeh straneh. Slabih sto let kasneje delitev med največjima strankama še vedno poteka na okopih iz let 1920 in 1921.

Druga svetovna vojna na Slovenskem je povzročila dvajsetkrat več žrtev od irske osamosvojitvene in državljanske vojne skupaj, ob dvakrat manjšem prebivalstvu. Zgolj v spopadu med Slovenci je umrlo več kot petnajst tisoč ljudi: en odstotek prebivalstva. Pričakovanje, da bo ob takšnem krvavem davku to temo mogoče razstrupiti z blagimi vzdihljaji, priča o pomanjkanju politične zrelosti.

Celo v Španiji, kjer je demokratično tranzicijo zapečatil širok »pakt o pozabi«, so po štiridesetih letih skrbno gojene strpnosti med nasprotujočimi si zgodovinskimi pripovedmi vprašanja državljanske vojne in povojne diktature znova preplavila politično prizorišče. Če se je to zgodilo v deželi z vrhunskim zgodovinopisjem, pluralnimi politikami, živahno in tolerantno javno razpravo ter eno najbolj uravnovešenih zakonodaj o zgodovinskem spominu v Evropi – kako si lahko predstavljamo, da bodo tovrstne polemike nehale težiti javno razpravo v Sloveniji, kjer smo v zadnjega četrt stoletja storili vse, da bi te teme čim bolj zastrupili s sumničenjem, nezaupanjem in ceneno propagando?

Krivdo za to se rado vali na politike – in gotovo si mnogi zaslužijo grajo. Zlasti v zadnjih desetih letih sta oba pola poskušala ohraniti relevantnost z razpihovanjem zoperstavljenih historičnih identitet: če se bodo volivci šemili v uniforme starih staršev, bodo morda pozabili vprašati, kdo je odgovoren za bančno luknjo in nasedle državne investicije. Toda odgovornost v enaki meri bremeni civilno družbo: veteranske organizacije, zgodovinsko stroko, novinarje in mnenjske voditelje. Kadar niso pristavili svojega lončka propagandističnemu izkoriščanju čustev, so (s častnimi izjemami) izkazali premalo poguma pri iskanju novih perspektiv.

Ne gre za to, da bi morali potomci partizanov in domobrancev zarajati okoli skupnega taborniškega (ali skavtskega) ognja. Ne gre niti za to, da pluralnost zgodovinskih spominov in interpretacij stlačimo v isto spravno pripoved. Kaj takega ni primerno niti zaželeno za moderno pluralno družbo, kakršna je Slovenija. Pričakovali pa bi več inteligentnih in intelektualno poštenih sintez, ki bi sledile duhu Kocbekove prošnje: »Prosim, da bi mi spomin segel daleč nazaj in obsegel vse dvome in obupe, vsa upanja in zanose, vse sanje in pogrebe, vse prerokbe in razočaranja, vse ubite, pohabljene in ranjene, oskrunjene, vse na oltar povzdignjene in v zastave ovite, blazne od sreče in trezne od nesreče, naj se spomnim vseh jokov in vriskov, vseh smešnic in ljubezni, vseh grehov, vseh skokov v neznano, vseh požarov, povodnji, potresov in božjih zapovedi, naj si odkrijem vse nežne nitke, ki vežejo telo in dušo, mene in bližnjika, naj si predočim vsa spočetja in blage sprostitve, vsa sramotna priznanja in vsa čista stanja, vsega tega naj se spomnim v sebi in v svoji okolici. /.../ Prosim torej, da bi se še dalje držal soseda pred seboj in soseda za seboj in sprejemal poročila od spredaj in jih predajal nazaj, čeprav so včasih tuja, nerazumljiva, preteča ali pomirljiva, kratka in naporna.«

Ko se bo kritična masa vnukov veteranov vojne in revolucije približala velikodušnosti, ki jo je v teh verzih izkazal eden njenih najbolj tragičnih udeležencev, bo tudi 27. april postal kaj več od praznika izgubljenih priložnosti.

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij in raziskovalec na CEU v Budimpešti.

Komentarji: