Puške imamo. Vizije ne

Namesto da bi iz preteklosti črpali modrost, vanjo vlagamo milijone. Slovenija kupuje orožje, a pozablja, da varnost ni stvar kalibra, temveč zaupanja.

Evropa se znova oborožuje. Kot da nas preteklost ničesar ni naučila. Slovenski državniki ponosno razglašajo večmilijonske nakupe vojaške opreme, nova sredstva za obrambo in zvestobo zavezništvom. Toda vprašati se moramo: ali smo varnejši zaradi več pušk? In kaj vse bi lahko s tem denarjem zgradili namesto tega?

Slovenija je država z dvema milijonoma prebivalcev in z vojsko, ki se ob najboljši pripravljenosti lahko upira zgolj nekaj minutam sodobnega napada. Kljub temu slepo sledi toku militarizacije. V imenu solidarnosti z zavezniki kupujemo orožje, ki ga morda nikoli ne bomo uporabili ali pa ga, kar je še huje, bomo. Toda to zavezništvo deluje le v miru. V času spopada pa si vsak rešuje svojo kožo. Poglejmo okoli sebe. Ukrajina se že več kot dve leti bori z invazijo, a je kljub obljubam in milijardam pomoči v najtežjih trenutkih pogosto ostala sama. Gaza je vsakodnevni opomin, kako hitro pozabimo na civiliste, na matere brez mož, otroke brez šol. Kaj bi se zgodilo, če bi Slovenijo resnično kdo napadel? Bomo tedaj dobili pomoč ali zgolj sožalje?

Še bolj zaskrbljujoče pa je slepo verovanje v obrambni industrijski kompleks. Leta 2023 je celotna Evropa proizvedla približno toliko topniških granat, kolikor jih Ukrajina porabi v nekaj tednih. Medtem ko politiki govorijo o »obrambni pripravljenosti«, realnost pokaže, da je Evropa vojaško šibka in logistično nepripravljena na karkoli, kar traja več kot televizijsko poročilo.

In Slovenija? Mi kupujemo orožje. Ampak, oprostite, kdo bo to orožje sploh uporabljal? Imamo kritično pomanjkanje vojakov, poveljnikov in opreme za podporo civilni zaščiti. Imamo pa mlade, ki se spopadajo s stanovanjsko krizo. Imamo zdravstveni sistem, ki poka po šivih. Imamo železnice, ki so počasnejše kot pred petdesetimi leti. Imamo pokrajine, kjer še vedno ni osnovne zdravstvene oskrbe ali sodobnih bolnišnic.

Z enakim zneskom, kot ga namenjamo za orožje, bi lahko:

• zgradili novo hitro železniško povezavo med Mariborom in Ljubljano;

• obnovili vse večje bolnišnice;

• ustvarili 10.000 neprofitnih stanovanj za mlade družine;

• povečali vlaganja v raziskave in razvoj;

• okrepili odpornost lokalnih skupnosti.

Vlado Kreslin v pesmi Tista zakartana ura zapiše: »Tista zakartana ura vse manj kaže pravi čas. Saj veš, to je tista, ki je stala na fronti in čakala, da bo kdo rekel: zdaj.« Ura, ki je obstala med vojno, je ostala tam tudi dolgo po njej kot tih opomnik na trenutke, ko se je čas skoraj ustavil. Tiste ure ne poganja mehanika, temveč spomin. In mi danes? Namesto da bi jo sneli in se vprašali, kaj nas uči, ji znova dajemo navodila: tik-tak, znova smo pripravljeni. Pripravljeni na kaj? Na ponovitev starih napak? Na nove prazne postelje? Morda bi bilo modreje prisluhniti tisti uri, ki ne kaže več časa, ampak nas s svojo tišino spominja, da je bil ta čas že predrago plačan.

Spoštovani predsednik vlade, spoštovana predsednica republike, kje je vaša državotvorna modrost? Spoštovani predstavniki ministrstva za zunanje in evropske zadeve ter ministrstva za solidarno prihodnost: ali verjamete, da je prihodnost res v orožju? Kje je vaša vizija miru, blaginje in dolgoročne varnosti? Ali ni prav zdaj, v času pretresov, naloga voditeljev, da pokažejo pogum razmišljati drugače?

Varnost ni samo vojaški koncept. Varnost je to, da lahko prideš do zdravnika, ko ga potrebuješ. Da imaš službo, v kateri nisi le strošek. Da otroci hodijo v šolo, kjer jih učijo razmišljati, ne le ubogati. Da veš, da te bo država zaščitila ne samo pred puško, ampak tudi pred revščino, boleznijo in brezupom. Slovenija ne potrebuje več tankov. Potrebuje več vizije. Varnost prihodnosti se ne meri v kalibrih in helikopterjih. Meri se v zaupanju ljudi, v zdravih skupnostih, v energetski neodvisnosti, v duševnem zdravju otrok in v tem, kako znamo živeti drug z drugim in ne proti drugemu.

Če se bomo odločili vlagati v življenje in ne v smrt, bomo kot družba močnejši. Če pa bomo nadaljevali z orožjem v roki in iluzijo zavezništva v glavi, nas bo zgodovina znova prehitela.

***

Tomaž Erjavec, podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.