Moja palestinska zastava in šalom

Petindvajseti april 2025 mi bo ostal v spominu kot eden najpomembnejših dnevov v mojem življenju. Ne zaradi načina, kako se je vsa stvar začela in razvila, ampak zaradi tega, kako se je končala.

Bilo je oblačno jutro, pihal je močan veter, kar je bilo dobro za palestinsko zastavo, ki sem jo privezala na bambusovo palico. Okoli mene je bilo veliko mladih. V sprevodu smo krenili proti Rižarni pri Sv. Soboti v Trstu, kjer je bilo med drugo svetovno vojno umorjenih okrog pet tisoč ljudi, večinoma Slovencev in Hrvatov z ozemelj, ki jih je Italija zasedla leta 1918. Za Jude je bil to predvsem zbirni center, od koder so bili deportirani v nacistična uničevalna taborišča. Tistega dne je strnjena vrsta policistov v bojni opravi spremljala našo povorko na začetku in na koncu.

Nenadoma se je ta ustavila in v prvih vrstah je izbruhnilo nasilje. Letele so žaljivke, padali so udarci s pendreki. Na srečo se je končalo brez poškodb, vsaj tako sem upala. Nastal je zastoj in nihče mi ni znal povedati, kaj se dogaja. Odšla sem do policista v civilu in ga vprašala za pojasnilo. Povedal mi je, da je poteka še ena manifestacija in da ima policija dolžnost, da prepreči morebitne spopade med obema. Treba je bilo torej počakati še nekaj časa. To sem sporočila mladim udeležencem in jih pozvala k nenasilju. Toda prav v tistem trenutku je spet izbruhnilo nasilje. V čelo mi je priletel udarec, palestinska zastava je v hipu izginila iz mojih rok in poletela nad policisti. Stekla sem onkraj kordona. Neki policist jo je pobral s tal in mi jo prijazno izročil. Zahvalila sem se mu. S plapolajočo zastavo v roki sem nato kar sama nadaljevala pot do Rižarne.

Zdaj, ko to pišem, bi se rada obrnila na mlade protestnike povorke, ki – za razliko od večine vrstnikov – niso ravnodušni do pokola v Gazi in do neizmerne krivice, zaradi katere palestinski narod trpi že vsaj 78 let. V njihovih geslih, v njihovih mislih je veliko resnice, toda kot je rekel Mohandas Karamčand Gandhi: »Resnico je treba povedati s prijaznostjo. Bolje bi bilo, da je ne povemo, če je nismo sposobni povedati s prijaznostjo.« Pripravljena sem se z njimi kadar koli srečati in jim predstaviti Gandhijev nenasilen odpor: satjagraho.

Šla sem v Rižarno, da bi se udeležila uradne proslave s palestinsko zastavo v roki, toda na kontrolni točki desno od vhoda so mi rekli, da s to zastavo ne smem vstopiti. Rekla sem jim, da bom torej na začetek drugega dela proslave počakala zunaj. Želela pa sem stopiti na drugo stran, bliže glavnemu vhodu. »S to zastavo ne morete tod mimo!« so mi odgovorili. Vprašala sem policista v civilu, ali mi jo lahko on odnese na drugo stran. To je tudi storil! Tako sem se znašla s palestinsko zastavo na nasprotni strani, za kovinskimi ovirami.

V čelo mi je priletel udarec, palestinska zastava je v hipu izginila iz mojih rok in poletela nad policisti. Stekla sem onkraj kordona. Neki policist jo je pobral s tal in mi jo prijazno izročil. Zahvalila sem se mu. S plapolajočo zastavo v roki sem nato kar sama nadaljevala pot do Rižarne. FOTO: Ivan Alvarado/Reuters

Ko se je bližal sprevod mladih, se je pred mano postrojil kordon policistov in karabinjerjev. Za njimi je več kot dve uri plapolala moja palestinska zastava, edina na tem mestu blizu vhoda. Nihče mi ni rekel, naj se umaknem.

Po uradni slovesnosti se je začela »naša«, tista s tržaškim partizanskim pevskim zborom Pinko Tomažič. Bil je čas, da vstopim. Ampak s palestinsko zastavo me tudi tokrat niso spustili noter. Prosila sem za pogovor z odgovorno osebo. Nobenega odziva.

V meni je tedaj izginilo vse, kar se je tisto jutro dogajalo okoli mene: videla sem le svojo mamo, ki je v tistih aprilskih dneh pred osemdesetimi leti v zaporu v ulici Cologna noč za nočjo v grozi čakala, da jo odpeljejo v Rižarno ... Videla sem palestinske otroke med ruševinami njihovih nekdanjih domov: lačne, amputirane, mrtve ...

Zastavo sem pustila pri vhodu in po strogih kontrolah vstopila v Rižarno. S hitrimi koraki sem se približala govorniku in počakala, da konča govor. Stopila sem pred mikrofon in najprej v slovenščini, svojem maternem jeziku, nato pa v italijanščini rekla: »Dragi tovariši, palestinske zastave ne pustijo v Rižarno. Pomagajte mi, da jo prinesem noter!« Tišina. Nihče se ni premaknil. Vrnila sem se pred vhod in čakala z zastavo v roki. Čez nekaj časa se mi je približal policist v civilu in rekel: »Zdaj lahko vstopite z zastavo.« Zahvalila sem se mu in končno vstopila. Vendar nisem ostala med poslušalci: palestinska zastava si je zaslužila drugačno mesto, tisto, kjer so osemdeset let prej gorela trupla pripadnikov mojega naroda. Položila sem jo na živo mejo blizu lovorovih vencev. Nekateri so zaploskali.

V tistem trenutku se je približala mlada ženska, vzela zastavo in mi rekla, da ta ne sodi v Rižarno. Vzela sem ji zastavo iz rok in odgovorila: »Pa še kako sodi sem!« in zastavo spet položila na živo mejo.

Tedaj je iz množice skočil bradat moški, zgrabil zastavo in bambusovo palico zlomil na več kosov, rekoč, da v Rižarni niso umirali Palestinci. Zaprepadena sem mu odgovorila: »Zame je tu umrlo tudi šestdeset tisoč Palestincev!« Prišlo je nekaj ljudi in me nagovorilo, naj se ne menim zanj. Odšel je in s sabo odnesel mojo zastavo, jaz pa sem mu molče sledila. Policistka me je ustavila in me prosila za dokumente. »Seveda vam jih dam, hočem pa nazaj svojo zastavo.« Zagotovili so mi, da jo bom dobila, gospoda pa da so že ustavili. Medtem ko je policistka fotografirala moj osebni dokument, mi je taisti policist v civilu izročil zastavo. Bila sem srečna, zahvalila sem se mu in rekla: »Danes je to drugič, da mi je policija rešila palestinsko zastavo!«

Pomagal mi je razumeti, kako pomembno je biti kot lotosov cvet, ki kljub temu da raste iz blata, ostaja čist. FOTO: Rodrigo Arangua/AFP

Položila sem jo spet na isto mesto, od koder se je osemdeset let poprej dvigoval dim naših sežganih mučencev.

Po slovesnosti sem jo previdno zložila in skupaj s polomljeno bambusovo palico nesla v naročju kot ranjenega otroka. Ko sem odhajala proti izhodu, sem zagledala mlado gospo, ki je odstranila zastavo. Mehko sem položila svojo roko na njeno in ji rekla: »To sem storila za palestinske otroke! Pridite na moj dom, rada bi vam pokazala raziskavo o Palestini, ki sem jo pripravila za šole. Dobrodošli boste!« Molčala je, zdela se mi je umirjena. Odšla sem proti izhodu in pred Rižarno me je mlada gospa dohitela in rekla: »Sem Judinja.« Odgovorila sem ji: »Nič nimam proti Judom.« S solzami v očeh mi je nato rekla: »Oprostite.« Objela sem jo in po licu so mi stekle solze. V slovo sem ji rekla: »Šalom.« Na obrazu se ji je zarisal rahel nasmeh. Odšli sva vsaka v svojo smer. Upam, da jo nekoč spet srečam.

Danes bolj kot kdaj prej vem, da sem »osamljena volkulja«, duša, ki deluje sama, ki je imela srečo, da je hči partizanske kurirke, ki jo je kot sedemnajstletnico mučila zloglasna fašistična Collottijeva tolpa. Hči partizana, ki je s svojo ljubeznijo do glasbe širil ideale odporniškega gibanja. Starša sta me naučila vrednot svobode in poguma, da jih lahko danes udejanjam. Imela pa sem tudi srečo, da sem se že kot mladenka približala idejam človeka, ki je v Indiji učil nenasilnega odpora.

Pomagal mi je razumeti, kako pomembno je biti kot lotosov cvet, ki kljub temu da raste iz blata, ostaja čist.

***

Katja Kjuder, arheologinja.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.