Samo nekaj sto tisoč ljudi dejansko financira celotno državo

V slovenskem vsakdanu pogosto slišimo »Mi davkoplačevalci zahtevamo«, »Država mora poskrbeti za davkoplačevalce«, to je izraze, ki zvenijo pravično in enotno. A če smo iskreni, večina, ki to izreče, ni to, kar misli, da je. Pogosto se izraza »davkoplačevalec« oklepa vsakdo, ki prejme plačilno listo ali plača račun z DDV, vendar je to le del resnice.

Dejstvo je, da približno 75 odstotkov prebivalcev Slovenije skozi svoje življenje od države prejme več, kot ji prispeva. To pomeni, da so neto prejemniki. Od države dobijo izobraževanje, zdravstvo, pokojnine, subvencije, javne storitve in vse to v vrednosti, ki presega njihove življenjske prispevke v obliki davkov in prispevkov. Če bi kdo izračunal, koliko stane desetletje zdravniških storitev, cestne infrastrukture, izobraževalnega sistema in pokojninskega obdobja, bi hitro ugotovili, da zneski presegajo več sto tisoč evrov na osebo.

Šele ko bo država iskreno priznala, kdo nosi sistem, se bomo lahko začeli pogovarjati o prihodnosti. FOTO: Maleo/Shutterstock

Na drugi strani je manjšina – okoli 25 odstotkov ljudi, ki skozi desetletja dela in plačevanja v sistem dejansko prispeva več, kot prejme. To so pravi neto davkoplačevalci. Financirajo delovanje države, tudi za vse druge. Brez njih sistem ne bi deloval. Ti posamezniki, pogosto iz srednjega sloja, z rednimi prihodki in visoko davčno obremenitvijo, v bistvu tiho nosijo največje breme solidarnosti. Vendar jih redkokdo izpostavi, kaj šele nagradi.

Slovenija ima 2,1 milijona prebivalcev. Od tega je nekoliko več kot 900.000 zaposlenih. A tudi med zaposlenimi so številni, ki zaradi nizkih prihodkov ali krajše delovne dobe dolgoročno prejmejo več, kot vplačajo. Ko upoštevamo celoten življenjski tok od otroštva, izobraževanja, zdravstva, subvencij, do pokojnine je le manjši del prebivalstva dejansko neto plačnik. V resnici sistem vzdržuje le nekaj sto tisoč ljudi, ki ustvarjajo večjo dodano vrednost in plačujejo večino dohodnine.

Od države dobijo izobraževanje, zdravstvo, pokojnine, subvencije in javne storitve. FOTO: Leon Vidic/Delo

Pogosto slišimo, da živimo v socialni državi. In prav je, da tisti, ki zmorejo več, pomagajo tistim, ki imajo manj. A sistem lahko dolgoročno obstane le, če vemo, kdo zares vleče voz. In če tej manjšini priznamo, da je to njihovo breme resnično in vredno spoštovanja. Brez tega priznanja tvegamo izgubo zaupanja, izgorelost in beg najproduktivnejših posameznikov v tujino, kjer jih sistemi nagrajujejo, ne kaznujejo.

Zato je zavajajoče, da vsi govorimo, kot da smo davkoplačevalci. Nismo. Velika večina je v resnici davčnih porabnikov oziroma neto prejemnikov iz državnega proračuna. In to ne pomeni nič slabega, a pomeni, da moramo biti pošteni, ko govorimo o pravicah, zahtevah in dolžnostih. Prava solidarnost je mogoča le, če temelji na resnici, ne na fikciji enakosti.

Prava solidarnost je mogoča le, če temelji na resnici, ne na fikciji enakosti. FOTO: Winnond/Shutterstock

Če tega ne bomo priznali, bomo manjšino, ki daje več, kot prejema, izčrpali, ponižali ali celo pregnali. Brez te manjšine pa ni učiteljev, zdravnikov, cest, pokojnin, šol in pomoči. Ni prihodnosti. Brez njih tudi ni denarja za tiste, ki ne morejo ali ne želijo prispevati. In potem tudi za res potrebne ne bo ostalo dovolj.

Zato bi si želeli, da bi to resnico kdaj na glas povedala tudi minister za finance in minister za solidarno prihodnost. Ne kot grožnjo, ampak kot dejstvo. Zato da bi se končno pogovarjali pošteno. Šele ko bo država iskreno priznala, kdo nosi sistem, se bomo lahko začeli pogovarjati o pravičnem, preglednem in vzdržnem modelu za prihodnost.

***

Tomaž Erjavec, podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč urendištva.