Srebrenica – spomin brez obnove

Enajstega julija 2025 bo minilo trideset let od genocida v Srebrenici – enega najtemnejših poglavij v evropski povojni zgodovini. Dan za refleksijo, žalovanje in spomin. Toda onkraj vsakoletnih slovesnosti se postavlja nujno vprašanje: kako je danes živeti v Srebrenici – kraju, ki nosi najtežje moralno breme Bosne, a komaj gospodarsko preživi?

Mesto, ki ga poznamo samo julija

Srebrenica je enkrat na leto v središču pozornosti. Mednarodne delegacije prihajajo, politiki imajo govore, mediji poročajo po vsem svetu. Toda že nekaj dni po 11. juliju nastopi tišina – ne le simbolna, tudi gospodarska.

Številni bošnjaški politiki mesto obiščejo enkrat na leto – z resnimi obrazi, velikimi besedami in polaganjem vencev. V preostalih enajstih mesecih pa: popoln molk. Brez konkretnih projektov, brez dolgoročnih ukrepov, brez politične volje za gospodarsko oživitev.

Izolacija kot trajno stanje

Srebrenica je infrastrukturno odrezana. Ni hitre ceste, ni železniške povezave, ni logističnega vozlišča. Pot do Sarajeva traja približno tri ure – dovolj dolgo, da ovira gospodarsko sodelovanje in odvrne trgovino.

Erdin Kadunić. Foto: Osebni arhiv

Za lokalne kmete to pomeni: njihovi pridelki ne dosežejo trgov. Prevoz je drag, naporen in pogosto nedonosen. Medtem se je gospodarsko središče regije premaknilo v le deset kilometrov oddaljeni Bratunac – z boljšo infrastrukturo in politično podporo entitete Republike Srbske.

Od industrijske moči do mesta duhov

Težko si je predstavljati: pred vojno je veljala Srebrenica za eno gospodarsko najmočnejših občin v Bosni. Tretjina prebivalstva je bila redno zaposlena, preostali so živeli od kmetijstva. V 80. letih so uspevale tovarne: tovarna akumulatorjev, kovinsko podjetje, rudnik cinka in svinca. V Potočarjih – danes znanih kot spominsko mesto – je bilo cvetoče industrijsko območje.

Tudi zdravilišče Guber, znano po zdravilnih izvirih, je privabljalo goste iz vse Jugoslavije. Danes to dragoceno vodo odplakne kanalizacija. Privatizacija je propadla zaradi političnih sporov in pomanjkanja pripravljenosti vlagateljev. Ena redkih resničnih priložnosti za gospodarsko obnovo je bila izgubljena.

Mit o obnovi

Leta 2015 je bila v Srebrenici organizirana velika investicijska konferenca. Politiki in podjetniki so napovedovali projekte – od tovarn do turizma in infrastrukture. A ostalo je bore malo. Nobena pomembna proizvodna enota ni bila odprta.

Pa vendar ima Srebrenica gospodarski potencial: Bosna je znana po kakovostnih živilih, mesnih izdelkih in naravnih proizvodih. Toda iz Srebrenice ne prihaja noben izdelek, ki bi se danes znašel na bosanski mizi. Nobene blagovne znamke, nobene prepoznavnosti – s tem pa tudi nobene gospodarske identitete.

Iskrica upanja se je pojavila leta 2005, ko je slovensko podjetje Cimos v Srebrenici odprlo tovarno avtomobilskih delov v vrednosti milijon evrov. Hala, velika približno 1300 kvadratnih metrov, naj bi najprej zaposlila 25 ljudi, pozneje pa do 200. Direktor Cimosa Franc Krašovec je takrat poudaril, da ne gre za dobiček, ampak za sporočilo in spodbudo drugim vlagateljem.

Toda poskus ni obrodil sadov. Nekaj let pozneje je Cimos obrat prodal bosanskemu podjetju Prevent – znanem iz avtomobilske industrije. A tudi ta prevzem ni prinesel dolgoročne perspektive. Proizvodnja se nikoli ni zares zagnala, delovna mesta so izginila, projekt je zamrl. Na koncu od začetnega upanja ni ostalo nič – kot tolikokrat v Srebrenici.

Politični polom na vseh ravneh

Dolga leta je bošnjaška politika odgovornost prelagala na vlado entitete Republike Srbske – predvsem na Milorada Dodika. Njegove blokade so resnične. Toda to ne opravičuje dejstva, da nikoli ni bilo resnega, samostojnega načrta za gospodarsko obnovo. »Novi Marshallov načrt« za Srebrenico ni nikoli nastal. Ni bilo investicijskega sklada, davčnih spodbud, strukturiranega programa za povratnike. Tudi simbolno ni bilo politične volje.

Noben pomemben bošnjaški politik – razen 11. julija – se ni odločil za javno gesto, da bi z družino obiskal Srebrenico, tam trošil, finančno podpiral ali vsaj simbolno izkazal prisotnost. Nobene objave na facebooku, nobene fotografije iz kavarne, nobenega poziva k turizmu. Odsotnost se začne pri infrastrukturi – in konča pri odnosu.

Tudi bošnjaški župani v zadnjih desetletjih se niso ravno izkazali. Funkcija velja za prestižno, koristno za politično kariero – a prava izvedbena moč, dolgoročno načrtovanje ali drzni projekti? Nič od tega. Veliko simbolike, malo vsebine.

In to ni osamljeni primer. V bosanski politiki na splošno očitno primanjkuje evalvacije in odgovornosti. Ni merljivih standardov, ni sistematične ocene, ni javnosti, ki bi spraševala: Kdo zares nekaj spremeni? Kdo prinese rezultate? Namesto tega: pripadnost strankam, politične kupčije, status quo.

Nazadnje so razočarale tudi številne tako imenovane »muslimanske bratske države«. V svojih državah pogosto patetično poveličujejo Srebrenico kot simbol – a v praksi ni nobenih naložb, obnovitvenih projektov ali gospodarskih impulzov. Velike besede – majhen učinek.

Današnja Srebrenica: brez hotela, brez supermarketa, brez sidra

Kdor danes obišče Srebrenico, zaman išče osnovne ustanove, ki bi kraju dajale življenje in gostoljubnost. Ni niti enega hotela. Obiskovalci, tudi mednarodne delegacije, morajo prenočiti v sosednjih krajih – očiten znak strukturnega propada.

Številne delegacije, ki se 11. julija udeležujejo slovesnosti, mesto zapustijo še isti dan – gredo v Sarajevo. Ni nobenega razloga, da bi ostali dlje, prenočili, zapravili denar ali raziskovali regijo kot turistično destinacijo. Ni zdraviliškega hotela, ni kulinarične scene, ni kraja za zadrževanje zunaj spominskega centra.

Tu in tam kraj obiščejo šolske skupine iz federacije – večinoma v okviru izobraževalnih izletov v Potočare, da bi zgodovino izkusili neposredno. A ni presenetljivo, da šolarjev iz Republike Srbske skoraj nikoli ne srečamo v Srebrenici. Kolektivni spomin je v Bosni politično razdeljen – in Srebrenica ostaja slepa pega v srbskem nacionalističnem zgodovinopisju.

Tudi sodoben supermarket, priljubljena kavarna ali lokalna slaščičarna z večjo privlačnostjo manjkajo. Tudi v poletnih mesecih, ko se bosanska diaspora vrača v domovino, je gospodarsko življenje komaj zaznavno. Kraj je prazen, brez življenja – kot da bi bil prepuščen svoji usodi.

Strukturni propad

Poslanec v parlamentu federacije Bosne in Hercegovine dr. Admir Čavalić vidi gospodarsko stanje Srebrenice kot simptom globokega strukturnega propada: »Osrednji problem je množično odseljevanje mladih, delovno sposobnih ljudi. Srebrenica ni le infrastrukturno revna, ampak ji primanjkuje tudi prihodnost.«

Kritizira desetletja institucionalne stagnacije, pomanjkanje razvojnih strategij in odsotnost kakršnekoli realne gospodarske dinamike. Obljube in govori ob obletnicah niso več dovolj – samo konkretni ukrepi lahko povrnejo zaupanje.

Čavalić zato poziva k strukturiranemu in dolgoročnemu razvojnemu konceptu. Njegov predlog je: ustanovitev razvojnega sklada za Srebrenico, ki bi ga soustvarjale entitetske vlade, mednarodni partnerji in lokalna uprava, poleg tega pa še posebne davčne olajšave, delujoča infrastruktura in ciljni ukrepi za mlade podjetnike.

Še en osrednji problem obstaja: zloraba in netransparentnost dosedanjih sredstev pomoči. Dolga leta so bila sredstva razdeljena brez nadzora, koordinacije ni bilo, zaupanje v institucije je izginilo.

Tudi vloga diaspore mora biti na novo premišljena: »Predvsem pošiljajo denar sorodnikom. Potrebujemo pa naložbe. Projekte. Podjetniške pobude. Kampanje, kot je Invest in Srebrenica, bi lahko sprožile to gibanje.«

Zanj je jasno: gospodarska prihodnost Srebrenice je odvisna od preglednosti, sodelovanja in integritete. Če si predstavljamo Srebrenico leta 2030, bi morali biti vidni trije ključni elementi, pravi Ćavalić: »Pregledne strukture, resnična politična volja za spremembe – in ljudje, ki ostanejo. Kajti brez ljudi, brez vizije, brez energije za spremembe ni napredka.«

***

Erdin Kadunić, publicist in prevajalec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.