Nekoč cvetoče mesto je danes ujeto v začarani krog bolečine

Če Srebreničane vprašate, kakšno je bilo v mestu življenje pred vojno, bodo vsi po vrsti omenjali industrijo, rudnik, toplice … Kraj je cvetel in bil eden od najbolj razvitih v Bosni in Hercegovini. Potem je prišlo leto 1995, srbski vojaki so nad prebivalci izvedli genocid, ogromno žensk in otrok je zapustilo ne le kraj, pač pa tudi državo. Srebrenica se od tedaj (še) ni pobrala.

Človek ne dobi zaman občutka, da se vozi skozi mesto duhov, ko potuje skozi Srebrenico. Resda smo se v njej mudili na sobotno dopoldne, ko so šole in vrtci zaprti, a mesto po krvavi rani, ki so jo prizadejali srbski vojaki in mednarodna skupnost, ni znova zaživelo.

Podjetij, ki bi zaposlovala ljudi in privabila mlade, praktično ni, redke so trgovine in kavarne, obiskovalcem je na voljo nekaj apartmajev in manjši hotel z restavracijo. Na ulici, po kateri sva se pred odhodom v bližnje Potočare sprehodili z novinarsko kolegico, da malce začutiva utrip kraja, je bilo mirno. Ne le, da nisi slišal ali videl praktično nobenega avtomobila, niti ljudi ni bilo nikjer.

Eden redkih, ki je prišel iz hiše, je bil 70-letni Sadik Salimanović, upokojeni radijski novinar. Z ženo Šefijo sta se pred dobrim desetletjem vrnila v Srebrenico. Vzroki za vrnitev so bili zanju in za večino drugih prebivalcev podobni.

Sadik in Šefija Salimanović sta pred tem živela v Tuzli, kamor sta pobegnila tik pred genocidom, potem pa sta nekega dne obiskala njegovo sestro v domačem kraju, na balkonu pila kavo in se v hipu odločila vrniti. Ker je bila Srebrenica vedno njun dom.

Sosedje živijo drug z drugim

V ulici, v kateri stoji obnovljena hiša – med vojno je eno poslopje zgorelo, nato so se vanjo naselili Srbi, a so jo po prihodu prvotnih lastnikov zapustili – danes živi le še peščica ljudi. Pred vojno jih je bilo približno 500, zdaj jih je manj kot 40. Bošnjaki in Srbi. Kot je zatrdil Salimanović, pustijo drug drugega pri miru. Tudi sicer je več sogovornikov poudarilo, da med ljudi vnašajo nemir in nestrpnost politiki. Civilno prebivalstvo bi zgolj rado živelo v miru, slogi in brez provokacij.

Enemu od preživelih v Prijedoru, danes je star nekaj čez 40 let, je življenje leta 1992 rešil sosed Srb, ki ga je osem dni skrival, potem ko so tedaj dečku srbski vojaki ubili mater in sorojence. Nič ni nikoli samo črno ali belo. Tragičnih zgodb je ogromno, vse so si podobne in trideset let po vojni so žive kot prvi dan.

Razumljivo je, da se v okolju, v katerem je rana še tako boleča, ne moreta cediti med in mleko. Nekatere hiše v Srebrenici so živa podoba dogajanja med vojno, še vedno polne lukenj od izstrelkov. Ker mladi odhajajo – kljub srednji šoli s sedmimi programi – upanja na svetlo prihodnost vsaj za zdaj ni. Srebrenica je ujeta v začarani krog.

Zadnji popis prebivalstva so v Bosni in Hercegovini izvedli leta 2013. Po takratnih uradnih podatkih je v Srebrenici živelo okoli 13.500 ljudi. Za primerjavo: po uradnem popisu leta 1991 jih je bilo 36.666.

Danes, dvanajst let po zadnjem popisu, je demografska slika še slabša. Približno tisoč ljudi, je na vprašanje, na koliko bi ocenil število prebivalcev v mestu danes, odgovoril eden od domačinov. V celotni občini jih živi okrog tri tisoč.

Glavni vir preživetja je bila v preteklosti zemlja, domačini so bili večinoma odvisni od nje, poleg tega je bilo v Srebrenici še v obdobju Jugoslavije eno največjih termalnih letovišč. Občina ima skupno 53.340 hektarov zemlje, od tega je slabih 20.000 hektarov kategoriziranih kot kmetijska zemljišča.

Rudnik in industrija sta pripomogla k razvoju regije ter prihodu ljudi. V strategiji razvoja občine do leta 2030 je zapisano, da so naravni viri temelj za preživetje ne le te občine, ampak tudi vseh drugih v regiji. Med potenciale so prišteli rudarstvo, turizem, predvsem zdraviliški – že večkrat so poskušali obuditi termalni turizem, a je vse skupaj vsakič padlo v vodo – gozdarstvo in kmetijstvo, pa živilsko industrijo, lov, ribolov ter celo zdravstvo. Nič od tega se ni uresničilo.

Sadik Salimanović je dejal, da imajo v kraju sicer zdravstveno postajo, a za vsak specialistični pregled morajo v oddaljena mesta – če si plačilo ob ubornih pokojninah oziroma plačah sploh lahko privoščijo. Najnižje pokojnine znašajo komaj 56 evrov.

Morda bo mesto nekoč znova zacvetelo, čeprav se Srebrenica povezave z genocidom nikoli ne bo mogla znebiti, in, kakor se morda čudno sliši, je tako prav. Zločin, ki so ga nad civilnim prebivalstvom izvedli pripadniki srbske vojske, ne sme nikoli v pozabo.

Nič čudnega zato ni, da o mestu kot morebitnem turističnem območju na spletu ne najdemo praktično ničesar. Človek, ki ima količkaj vesti, v Srebrenico pač ne gre kot turist, ampak gre tja zato, da se pouči o vzrokih genocida, o tragedijah na tisoče družin, ki jih je vojna za zmeraj zaznamovala. V tem delu Bosne in Hercegovine, ki – nerazumljivo običajnemu človeku, ki ne pozna političnega ozadja – spada v Republiko Srbsko, množičnega turizma pač ni.

Obisk Potočarov v kurikulum

Ko smo se s kolegi vozili po lokalni cesti in se je na naši levi kot kača mirno vila Drina, me je prešinilo, da mora biti v poletni pripeki na njenem bregu prijetno. »Reka Drina je znana kot zibelka raftinga, okoliški hribovito-gorski del Srebrenice pa kot območje s številnimi razglednimi točkami in privlačnimi lovišči v Republiki Srbski,« piše na spletni strani srebreniške občinske uprave.

Med vožnjo sem razmišljala, kako bi nekaj dopustniških dni namenila ponovnemu obisku Bosne in Hercegovine in jih združila s kopanjem v Drini, pa me je naš voznik prizemljil. V med vojno krvavi Drini se nikoli več ne bom kopal, je zatrdil. Morija je s svojimi lovkami segla povsod in izoblikovala ne le takratno realnost, pač pa najmanj večdesetletno prihodnost prebivalcev tega dela države.

Bi torej priporočila obisk Srebrenice? Vsekakor. Ne le to. Obisk spominskega centra v Potočarih bi moral biti obvezen del šolskega kurikuluma, prav tako pogovor z domačini.

Ko moški srednjih let opisuje, kako so med vojno stradali – jedli so koruzne storže, na katerih koruze ni bilo več – in kako jim je mednarodna skupnost po genocidu pomagala tako, da so jim v dar pošiljali bolne krave in kosilnice, na neki točki izgubiš vero v človeštvo.

A tamkajšnji ljudje so topli in prijazni; čeprav težko živijo, bi s sočlovekom delili vse, kar imajo. In to je pravzaprav največ, kar obiskovalec lahko odnese od tam.