Dobro jutro: Minuta za wuwei
Kitajski modreci so že pred dvema tisočletjema in pol vedeli, da brez vrnitve v umirjeni jaz ni ustvarjalnega odhoda v razburkani svet.
Odpri galerijo
Pravzaprav mora pametna ura ves dan spremljati, koliko prehodim, kako hitro tečem in ali sem dovolj dejavna, zdaj pa se spreminja v učitelja nedelovanja. Opozarja me, naj se ustavim. Zahteva, da se umirim. FOTO: Pexels
»Dihaj!« mi pravi Apple Watch in naslednjo minuto … diham. Kakor da je to nekaj, česar sicer ne počnem. »Dobro si to naredila!« me pohvali moja pametna ura. Počutim se bolje.
V »prodajalni« aplikacij iščem še kakšno podobno »vajo zavedanja«. »Ustavi se, dihaj, misli,« se imenuje ena od njih. Vpraša me, kako sem. Uči me meditirati. Ponudi mi predplačilo na redna navodila o tem, kako priti do samega sebe. Samo 12 evrov na mesec za nekaj minut na dan, namenjenih temu, da nič ne počneš.
To me je spomnilo na neke stare čase, ko so bili v lokalih nameščeni avtomati za predvajanje glasbe, ki so za petdesetaka zaigrali katerokoli uspešnico. Toda med več tisoč razpoložljivimi pesmimi je bila na voljo tudi tišina. Plačali smo lahko tudi za to, da avtomat pet minut ni igral nobene glasbe. Da se v lokalu znižajo decibeli. Da nekoliko razmislimo o vsem. Kakšen paradoks! Človek ustvarja hrup, nato mora plačati za malo tišine.
Kljub temu se odločim, da bom dihalno vajo doživela kot vrnitev k taoističnemu »wuwei« – »nedelovanju«. Kitajski modreci so že pred dvema tisočletjema in pol vedeli, da brez vrnitve v umirjeni jaz ni ustvarjalnega odhoda v razburkani svet. Vedeli so, kako pomembno se je uskladiti z vsem okoli sebe, preden bi radi karkoli od tega spremenili. Čist, vzvišen duh so primerjali z vodo. Ali voda pridobi obliko prostora, ki ga zapolnjuje, ker se mu podreja? Ali se morda podreja, ker je močna?
Preizkusim več aplikacij zavestnega nedelovanja in se nasmejem posebni funkciji pametne ure. Pravzaprav mora ves dan spremljati, koliko prehodim, kako hitro tečem in ali sem dovolj dejavna, zdaj pa se spreminja v učitelja nedelovanja. Opozarja me, naj se ustavim. Zahteva, da se umirim. »Dihaj,« me opozarja. Saj to nenehno počnem, si mislim. Prihodnjo minuto zavestno vdihavam zrak. Izdihavam filozofsko. Razumem popoln smisel praznine. Popolnoma izpraznim pljuča, da bi vanje prišlo čim več življenja.
Nato stečem za prepolnim avtobusom, ki mi je pobegnil pred nosom.
V »prodajalni« aplikacij iščem še kakšno podobno »vajo zavedanja«. »Ustavi se, dihaj, misli,« se imenuje ena od njih. Vpraša me, kako sem. Uči me meditirati. Ponudi mi predplačilo na redna navodila o tem, kako priti do samega sebe. Samo 12 evrov na mesec za nekaj minut na dan, namenjenih temu, da nič ne počneš.
To me je spomnilo na neke stare čase, ko so bili v lokalih nameščeni avtomati za predvajanje glasbe, ki so za petdesetaka zaigrali katerokoli uspešnico. Toda med več tisoč razpoložljivimi pesmimi je bila na voljo tudi tišina. Plačali smo lahko tudi za to, da avtomat pet minut ni igral nobene glasbe. Da se v lokalu znižajo decibeli. Da nekoliko razmislimo o vsem. Kakšen paradoks! Človek ustvarja hrup, nato mora plačati za malo tišine.
Kljub temu se odločim, da bom dihalno vajo doživela kot vrnitev k taoističnemu »wuwei« – »nedelovanju«. Kitajski modreci so že pred dvema tisočletjema in pol vedeli, da brez vrnitve v umirjeni jaz ni ustvarjalnega odhoda v razburkani svet. Vedeli so, kako pomembno se je uskladiti z vsem okoli sebe, preden bi radi karkoli od tega spremenili. Čist, vzvišen duh so primerjali z vodo. Ali voda pridobi obliko prostora, ki ga zapolnjuje, ker se mu podreja? Ali se morda podreja, ker je močna?
Preizkusim več aplikacij zavestnega nedelovanja in se nasmejem posebni funkciji pametne ure. Pravzaprav mora ves dan spremljati, koliko prehodim, kako hitro tečem in ali sem dovolj dejavna, zdaj pa se spreminja v učitelja nedelovanja. Opozarja me, naj se ustavim. Zahteva, da se umirim. »Dihaj,« me opozarja. Saj to nenehno počnem, si mislim. Prihodnjo minuto zavestno vdihavam zrak. Izdihavam filozofsko. Razumem popoln smisel praznine. Popolnoma izpraznim pljuča, da bi vanje prišlo čim več življenja.
Nato stečem za prepolnim avtobusom, ki mi je pobegnil pred nosom.
