Dolgi covid
Sedanja epidemija covida-19 zaradi blažje različice omikron in velike prekuženosti ali precepljenosti ni več primerljiva grožnja zdravstvenemu sistemu, kot je bila na začetku pandemije. Takrat še nihče ni bil odporen proti bolezni in bi neovirano širjenje epidemije hitro povzročilo popoln kolaps zdravstvene oskrbe in veliko nepotrebnih smrti za ljudi, ki bi potrebovali samo nekaj dni podporne terapije s kisikom, pa tega ob množici bolnikov ne bi bilo bilo mogoče zagotoviti. Zato je bilo upravičeno vsa prizadevanja vložiti v zadrževanje širjenja bolezni. Danes smo v razmerah, ko imamo vsi spominske imunske celice proti bolezni, ker je na neki način že vsak od nas prišel v stik s covidom-19, nekateri že večkrat – bodisi s cepljenjem, okužbami, največkrat pa s kombinacijo obojega. Imunološko to pomeni, da se ljudem, ki niso v rizičnih skupinah (torej imunološko kompromitirani in starejši, oboji imunski spomin na covid v nekaj mesecih izgubijo), redko zgodi hujša oblika bolezni.
To je tudi sicer splošni pojav pri novih epidemijah – prvi valovi, dokler ne pride skoraj vsak v stik s povzročiteljem bolezni, so drugačni od naslednjih faz, ko s temi okužbami živimo. Seveda to ne pomeni, da je »življenje z okužbami« pretežno neškodljivo. Lahko je, podobno kot pri prehladnih virusih, lahko pa se izkaže tudi za zelo obremenjujoče, na primer pri malariji, za katero na leto umre več kot 600.000 ljudi. Mi za zdaj v naših krajih še lahko vzhičeno ponavljamo, da živimo z malarijo, ampak pojasnite to ljudem v Afriki! Tudi življenje z okužbami, kot so ošpice ali davica, bi bile zelo obremenjujoče, če ne bi bilo dobre precepljenosti otrok. Dvomim, da bi se starši sprijaznili z verjetnostjo, da bodo izgubili enega ali dva otroka, ker moramo pač živeti z virusi in bakterijami – ampak včasih so morali ljudje z boleznijo živeti na tak način.
Zaradi prekuženosti in precepljenosti relativno malo ljudi ob drugem, tretjem ali četrtem stiku z virusom pride v bolnišnico. Zato se je večina ljudi začela identificirati z mislijo, da se jim v primeru okužbe ne bo zgodilo nič nevarnega. Ker zdaj covid-19 ne polni več bolnišnic, se tudi v medijih in politiki ne govori več veliko o njem in tako je tudi senzibilizacija javnosti manjša. To je sicer normalno, bo pa treba v tej fazi »življenja z virusom« seznaniti javnost, da živeti z dvema ali tremi epizodami covida-19 na leto ni enako, kot imeti dva ali tri prehlade. Tako »življenje z virusom« je verjetno bolj podobno temu, da pokadimo zavojček ali dva cigaret na dan. Obdelave sto tisoč zdravstvenih kartonov ljudi, ki so preboleli covid-19, žal, kažejo, da imajo prebolevniki še več kot leto po bolezni zelo povečano tveganje za nastanek srčno-žilnih bolezni in okvar živčevja – motnje spomina, depresijo, anksioznost, bolečine v mišicah, mišično šibkost, motnje srčnega ritma, utrujenost. Več ko je epizod bolezni, verjetnejše in izrazitejše so te motnje. Zato je prav, da se z dejstvi, ki prihajajo iz zdravstvenih statistik, čim ažurneje seznanjamo. Tako bomo kot družba postopno izoblikovali optimalni način življenja z virusom – ali bomo z njim lahko mirno živeli kot s prehladom, ali podobno kot z ošpicami ali malarijo, ali pa sploh ne bomo hoteli živeti z njim, kot zdaj na srečo večinoma nočemo več živeti s tobakom in njegovimi zdravstvenimi posledicami.
Misel, da ima covid-19 tudi dolgotrajne, predvsem nevrološke posledice, je sicer prisotna že od začetka pandemije. Takrat je bil značilen simptom covida-19 izguba voha, kar je za medicince hud alarm. Vohalni del možganov je evolucijsko med najstarejšimi deli možganov in strukture, ki so evolucijsko najstarejše, so tudi najbolj temeljne za delovanje živčevja. Poleg tega je bila izguba voha znan pojav že iz časa španske gripe leta 1918, ko so po petih letih letih pri prebolevnikih začeli opažati povečano širjenje Alzheimerjeve demence.
Pri večini izgub voha po covidu-19 se je izkazalo, da je šlo za vnetno poškodbo vohalnega živca, ki se je zaradi vnetnih celic razširila iz nosne sluznice, in take periferne živčne okvare se popravijo, ko se živec regenerira v nekaj tednih ali mesecih. Pač pa so nato pri obdukcijah opazili, da virus lahko prodre tudi v možgane in se dolgotrajno naseli v podpornih možganskih celicah, predvsem astrocitih. V možganih zažene virus vnetje z močno tvorbo interferonov tipa ena, kar je podobno tistemu vnetju, ki ga virusi RNK izzovejo tudi v sluznicah in žilnih stenah. A žal kaže, da ima tovrstno vnetje v možganih precej hujše in predvsem dolgotrajnejše posledice kot v sluznicah in žilah, kjer mine takoj, ko virusa ni več. Težo interferonskega vnetja v možganih smo, na primer, pred kratkim opazili in opisali tudi pri našem otroškem bolniku, ki je imel zaradi genske okvare izrazito interferonsko vnetje s prizadetim živčevjem in imunskim sistemom. Z zaviralci interferona je bilo pri otroku mogoče hitro normalizirati imunski sistem, medtem ko se nevrološke okvare še po letu dni terapije niso popravile.
Tudi pri številnih bolnikih z dolgim covidom-19 možganska slikanja kažejo dolgotrajne spremembe z izrazito izgubo možganovine. Navzočnost interferonov v možganskem tkivu, kot kaže, dolgotrajno zmoti uravnavanje receptorjev možganskih celic, ki so pomembni za usklajeno stimulacijo in delovanje mišic. Raziskovalci ne znajo odgovoriti na vprašanje, zakaj so posledice vnetja po covidu-19 na možganih precej dolgotrajnejše v primerjavi s posledicami na imunskem sistemu. Ena od možnosti je, da vnetje strukturno preoblikuje možganovino v primerjavi z imunskimi funkcijami, ki se hitro ugasnejo in nato obnovijo. Druga možnost pa je persistenca virusov v možganskem tkivu in posledično nenehno obnavljanje vnetja. Možgani so organ, v katerem so imunske celice zavrte v svojem delovanju, zato vztrajanje virusov v živčevju ni nenavaden pojav.
Zanimivo je, da bolezen, ki je še najbliže predvsem nevrološkim posledicam covida-19, že dolgo obstaja. Imenuje se kronična utrujenost ter spada med vnetne in imunološke zaplete prebolelih sistemskih virusnih bolezni, na primer infekcijske mononukleoze, ki jo povzroča virus EBV. Covid-19 je zaradi množičnega zbolevanja to imunološko in vnetno bolezen centralnega živčevja naredil dovolj očitno, da je od zdaj ne bo mogoče prezreti, kot se je do zdaj zaradi težavne diagnostike spregledovalo kronično utrujenost.
A zdaj glede na analize zdravstvenih kartonov nekako polovica nevroloških posledic covida-19 sodi med stanja, ki jih poznamo pod pojmom kronična utrujenost. Značilne so neenergičnost, utrujenost, bolečine v mišicah, depresivnost. To je bolezen, s katero se začenja medicina zdaj precej resneje ukvarjati, saj pred covidom ni vključevala tako velikega deleža populacije, da bi v razjasnjevanje te bolezni veliko vlagali. Zdaj bo, kot kaže, ta bolezen prav zaradi množičnosti covida-19, postala tako pogosta in pomembna, da bo morda kot stranski učinek covida-19 pojasnjen tudi način nastanka kronične utrujenosti in upajmo, tudi bolj specifičnega in učinkovitega zdravljenja.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
