Lažne izbire
Z metanjem jajc v pročelje parlamenta in ob skandiranju »Lojze nima jajc«, kar je imenovani pozneje označil za »neokusno«, so akterke in akterji novih družbenih gibanj decembra 1991 odigrali svojo zadnjo protestno akcijo. Z njo so branili 55. člen nove ustave, ki govori o svobodnem odločanju o rojstvu otrok. Protest je bil uspešen, a nova družbena gibanja iz osemdesetih so bila eden od prvih poražencev nove politične ureditve. Kmalu je namreč postalo jasno, da demokratični standardi o odprti, vključujoči in napredni družbi, o kateri so sanjali, ne bodo samoumevni temelji nove države. V njej so jih pričakala intenzivna prizadevanja za retradicionalizacijo družbe, med katere spadajo tudi poskusi spodjedanja pravice do svobodnega odločanju o rojstvu otrok.
Tisti, ki se že zadnjih trideset let spotikajo ob ta člen, vedno znova naletijo na veliko oviro: skoraj 75 odstotkov državljank in državljanov Slovenije podpira pravico do abortusa. Zgodovinski spomin naših babic o tem, kaj pomeni odsotnost sistemsko urejenega dostopa do splava, je še preveč živ. Ampak neokonservativne skupine tečejo tek na dolge proge in kratkovidno bi bilo podcenjevati njihova prizadevanja. Ta smo v zadnjih letih videli v predlogu plačljivega abortusa, češ da mora država varčevati in hkrati spodbujati ženske, da rojevajo »sinove naroda«, saj nam sicer grozi demografska zima, in v bolj aktivističnih praksah, kot so ustvarjanje fantazem o obstoju abortivnega lobija, projekcije srce parajočih filmov na zidove cerkva in molitve pred klinikami. Tisto, kar me v vseh teh prizadevanjih vedno znova preseneča, je njihova implicitna predpostavka, da se ženske, ki se odločijo za abortus, za to odločijo lahkotno, skoraj mimogrede, in da niso zmožne moralne presoje, zato jim mora nekdo drug, po možnosti moški ali celo država, povedati, kaj naj počnejo s svojim telesom.
Medtem ko je francoski predsednik Macron prejšnji teden pozval k dopolnitvi Listine EU o temeljnih pravicah s pravico do abortusa, se pri nas v teh dneh odvija novo poglavje v borbi proti njej. Puščica je tokrat usmerjena v medije. Na Radiu Slovenija so namreč predstavili knjigo Ane Kralj, Tanje Rener, Vesne Leskošek, Metke Mencin in Mirjane Nastran Ule Pravica do abortusa (FDV, 2021), ob to oddajo (in še tri druge) pa so se spotaknila neokonservativna gibanja, ki zdaj zahtevajo odstop direktorja radia Mirka Štularja. Tudi Ukom je pristavil svoje v tako imenovanih medijskih analizah, ki so v posmeh kakršnemu koli resnemu raziskovalnemu in analitičnemu delu. Ti pamfleti na raziskovalno vprašanje odgovorijo, še preden je zastavljeno: vse je zanič in neuravnoteženo, če naših ni zraven.
V zadnjih letih boj proti abortusu svoj novi zagon doživlja v okviru gibanja proti nekakšni teoriji spola, izmišljotini, ki nima nobene znanstvene podlage, a v populistični logiki teorij zarot domnevno grozi za vsakim vogalom. Stvar v svetu izmišljenih resnic deluje učinkovito. K temu pripomorejo tudi izdatna finančna sredstva. Neil Datta ugotavlja, da je gibanje proti namišljeni teoriji spola samo v Evropi v zadnjih desetih letih porabilo več kot 700 milijonov dolarjev. Financirajo jih ameriška radikalna krščanska desnica, evropske zasebne fundacije in tudi ruski oligarhi, kot je Konstantin Malofejev. Ta si intenzivno prizadeva za prepoved abortusa in prepoved prodaje tablet za umetno prekinitev nosečnosti, ki jih imenuje kar »baby kaput« tablete. V Rusiji so natalitetno politiko in nadzor nad ženskimi maternicami spremenili v pravi tekmovalni spektakel, imenovan »Svetost materinstva«. Letno tako podeljujejo denarne nagrade zdravnikom, ginekologom in socialnim delavcem, ki najuspešneje prepričujejo noseče ženske, naj ne naredijo abortusa. Hkrati si prizadevajo, da ženske pred splavom poslušajo srčni utrip zarodka.
Tega je septembra lani poslušal tudi neki poljski zdravnik pri ženski, ki bi morala splaviti zaradi deformacije plodu. Pod pritiskom novega poljskega zakona o abortusu se je odločil, da bo raje počakal, da zarodek umre sam. Grozila mu je namreč zaporna kazen, če bi bilo presojeno, da življenje ženske ni bilo resno ogroženo. Na koncu je dočakal smrt obeh: zaradi predolgega čakanja je umrla tudi ženska. V teh zaostritvah zakonodaj je skrito bistvo (in uspeh) prej omenjenih gibanj: delujejo po principih politike strahu in ponujanja enostavnih rešitev, ki nikoli ničesar ne rešijo.
Tragična zgodba o smrti ženske v poljski porodnišnici je na ceste pognala na tisoče protestnic in protestnikov, ki opozarjajo na znano dejstvo: zamejevanje pravice do abortusa ne zmanjšuje števila splavov, pač pa primarno ogroža življenja žensk. Morda uradne statistike res beležijo zmanjšanje števila abortusov, a ne pokažejo tistega, kar se v resnici zgodi: na mesto zdravnikov stopijo mazači. Po podatkih organizacije Abortion without borders na desettisoče žensk na Poljskem letno opravi splav v tujini ali pa se zatečejo k nelegalnim in nevarnim praksam prekinitve nosečnosti. Grozljiva ironija tako imenovanih gibanj »za življenje« je, da ob spregi z vladajočimi populističnimi politikami za seboj puščajo manj, ne več življenja ...
Na individualni ravni posameznice je pri abortusu možna odločitev med da in ne. Ta bi morala biti svobodna in strokovno informirana. Na družbeni ravni pa taka odločitev ni možna. Prepoved ali omejevanje pravice do abortusa ne preprečuje splavov. Kot družba zato lahko izbiramo zgolj med strokovno opravljenim abortusom ali mazaštvom črnega trga. Vse drugo so lažne izbire.
***
Roman Kuhar je doktor sociologije in profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
