Mir zdravnikom na Zemlji
Letos smo na številnih področjih doživljali boleče posledice družbenega odrivanja dolgoročnih načrtov in investicij na račun trenutnega političnega zadovoljstva ali vsaj miru. Slednjega je lažje kupovati z neodločanjem za večje projekte in prerazporejanjem »prihranjenega« denarja v plače, subvencije, pomoči, projekte in projektne pisarne, študije – skratka, v denarnice. Ampak potem se zgodijo neuporabne železnice in avtoceste, kjer sta namesto hitrega in počasnega pasu samo še dve vzporedni koloni, v katerih vozniki z živčnim siljenjem na »hitrejši pas« ustvarjajo fantomske zastoje. In se zgodijo tragedije z množico ostarelih in dementnih staršev, za katere ni mogoče dobiti strokovne pomoči za oskrbo, politika pa bi to »reševala« z ustanavljanjem novih pisarn in referentov za dolgotrajno oskrbo, ki vsi skupaj ne bodo zamenjali niti ene plenice tistim, ki to potrebujejo. Ampak le porazdelili nekaj dodatnih subvencij sorodnikom, ki bodo, brez znanja, podpisali izjave o oskrbovanju. To je naša klasika – namesto dolgoročne strokovne in logistične rešitve stisk ostarelih bomo iz pisarn malo subvencionirali na politično všečen način. Kaj se bo v takem amaterizmu dogajalo z zares pomoči potrebnimi, raje ne ugibam.
Zdravstvene vrste so posledica enakega dolgoletnega odrivanja dolgoročnih državnih investicij, kot so vrste v avtocestnih kolonah. Če okoli Ljubljane ni tretjega pasu, lahko sicer nekaj malega uredimo z vzgojo in spremenjenimi navadami voznikov, ampak kot prometni laik v tem težko prepoznam neko dolgoročnejšo rešitev. Glede vrst v zdravstvu lahko precej bolj informirano in utemeljeno izrazim podoben občutek. Dolgoletno zanemarjanje večjih investicij in zaposlovanja zdravstvenih delavcev nas je pripeljalo v začarani krog brez »tretjega pasu«. Človeško je, da si z boljšo organizacijo in disciplino prizadevamo nekaj izboljšati, a prave rešitve so samo v streznitvi in odločitvi za dolgoročne plane in investicije.
Žal so se najbolj na udaru za reševanje zagat neobstoječega »tretjega pasu« znašli družinski zdravniki. Oni naj bi zdaj nenadoma kot dežurni policisti urejali zastoje, kjer ni več hitrega in počasnega pasu, ampak samo še razburjeni bolniki, ki nemočno stojijo v kolonah. Po eni strani bi civilne in podobne iniciative želele prisiliti družinske zdravnike, da brez omejitev sprejemajo paciente, pa čeprav bi jim za obravnavo posameznika potem ostalo samo še pet minut časa. Po drugi strani ZZZS in zdravstvena politika rotita družinske zdravnike, naj ne pišejo vedno večjih količin napotnic za vsemogoče specialiste in preiskave, ki mašijo kapacitete našega zdravstvenega sistema. Po tretji strani imamo vedno več starejših ljudi, od katerih ima vsak kakšno bolečino ali druge vrste zdravstveno težavo, ki bi jo želel takoj in čim bolj temeljito pojasniti in rešiti.
Nihče ne more družinskega zdravnika toliko prisilno preobremeniti, kot lahko ta z napotnicami preobremeni zdravstveni sistem – da bi se rešil tveganj, ki jih prinaša preobremenjenost.
Pritiskom pacientov, ki zaradi svojih zdravstvenih bojazni na vsak način želijo dobiti točno določene napotnice za specialiste in preiskave, se družinski zdravniki zelo težko upirajo. Čeprav je načeloma jasno, da pravica do osebnega zdravnika ne pomeni tudi pravice, da lahko pacient pri njem po svoji presoji izsili napotnico za poljubno preiskavo ali specialista, potrebuje osebni zdravnik veliko energije in časa, da »zahtevnejšim« pacientom pojasni, da lahko s svojo težavo brez strahu počakajo do naslednjega pregleda. Veliko zdravstvenih težav je takih, da izzvenijo, v majhnem deležu, ko je zadaj resnejša bolezen, pa zaradi nekoliko poznejše diagnoze ni resnejših posledic. O vsem tem mora praviloma presoditi in odločiti izključno osebni zdravnik, če ima seveda dovolj časa, da pri vsakem bolniku posebej lahko zbere svoje misli in odloči, kaj je v resnici najbolj smiselno. In potem mora imeti še dovolj časa, da pacientu, ki kljub temu zaradi svojih bojazni takoj zahteva napotnice za preiskave in specialiste, pojasni razloge za svojo odločitev.
Če od osebnega zdravnika zahtevamo, da obravnava nenormalne količine bolnikov, ga pravzaprav usmerjamo v reševanje njegovih časovnih stisk s pisanjem napotnic na zahtevo pacientov – za specialiste in vsemogoče diagnostične ambulante. Vendar prav te napotnice dodatno mašijo zdravstveni sistem, saj se znajdejo v isti avtocestni koloni bolniki, ki potrebujejo preiskave v procesu zdravljenja (in se jim to zaradi kolone močno podaljša), kot tudi tisti, ki so v vrstah zgolj zaradi (preventivnega) reševanja različnih zdravstvenih bojazni. In če k temu prištejemo še paciente, ki po obravnavi v vzporednih (samoplačniških) ambulantah od osebnega zdravnika tudi zahtevajo točno določene napotitve naprej, postane jasno, zakaj je danes tako težavno biti družinski zdravnik.
Zato so tako neprimerni pozivi, naj družinski zdravniki sprejmejo vse zavarovance, pa čeprav bodo imeli zanje potem čas le za petminutne preglede. Če kdo, ravno družinski zdravniki potrebujejo čas, da ob bolniku zberejo misli in z vso strokovno avtoriteto odločijo, kaj je najbolj smiselno pri vsakem posebej. Edina smiselna pomoč družinskim zdravnikom so samo čim bolj jasne strokovne smernice, ki lahko včasih olajšajo odločitve kljub grožnjam pacientov, kaj se bo zgodilo, če želene napotnice ne bo. Siljenje družinskih zdravnikov v obravnavo več in več bolnikov pa je za zdravstveni sistem samo pot v katastrofo. Zdravniki potrebujejo predvsem mir, to je edini recept za uspešno zdravljenje bolnikov. Nihče namreč ne more zdravnika toliko prisilno preobremeniti, kot lahko ta z napotnicami preobremeni zdravstveni sistem – da bi se rešil tveganj, ki jih prinaša preobremenjenost.
***
Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
