O novem predlogu asistiranega samomora
Ta teden se je začelo zbiranje podpisov volivcev za vložitev predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Glede na ponovitev stereotipnega začetka argumentov za in proti na spletnih omrežjih je očitno, da so avtorji za zdaj premalo poudarili, da gre tokrat za bistveno spremenjen zakonski predlog.
Zlasti bi jim priporočal, naj to posebej poskušajo razložiti zdravnikom, saj je ravno o vlogi zdravnika v tem predlogu daleč največ sprememb. Prva različica zakonskega predloga je namreč tako rekoč vsem družinskim zdravnikom »naložila«, da izvedejo asistirani samomor ali evtanazijo lastnih pacientov. Tokrat družinski zdravnik na željo prosilca izpolni le formular z mnenjem o naravi bolezni, ves nadaljnji postopek bi bil v rokah komisije in nekaj stalnih asistenčnih ekip, s čimer bi izostal tudi problem ugovora vesti.
Prejšnja različica predloga je doživela ogorčeno zavrnitev ravno družinskih zdravnikov, saj jih je zakonski predlog brez predhodnega posvetovanja z njimi celo obvezal za izvajalce evtanazije njihovih pacientov. Takrat predlagatelji niso hoteli razumeti in sprejeti (kljub predhodnim dobronamernim opozorilom številnih, tudi avtorja tega teksta), da je tudi evtanazija veščina, ki zahteva specifično izobraževanje, in kar na lepem to naložiti kot rutinsko delovno obveznost vsem družinskim zdravnikom je bilo povsem zunaj pameti.
Med študijem medicine in specializacijo se zdravniki ne učimo evtanazijskih veščin – od pravnih okvirov in pravilnega odzivanja v različnih družinskih situacijah (ko na primer družinski član ne dovoli izvedbe evtanazije) pa vse do medicinsko-tehničnih zapletov postopka. Pacient lahko na primer dobi mišične krče, ali začne bruhati zaužito smrtonosno snov, ali snovi sploh ni zmožen pogoltniti, po aplikaciji smrtonosne snovi lahko ne nastopi nezavest ali pa se pacient zbudi iz nezavesti, lahko tudi po predvidenem času ne nastopi smrt.
Vse našteto so nekateri od možnih »zapletov«, s katerimi mora biti zdravnik seznanjen in poznati njihovo razreševanje, preden lahko začne »prakso«. Povsem neracionalno bi bilo izobraževati tisoč družinskih zdravnikov za to, da bi vsak od njih potem na leto ali dve opravil en »poseg« – v medicini to avtomatsko pomeni nestrokovnost in veliko verjetnost napak. In to pri postopku, ki je na robu kazenskopravnih situacij. Jasno, da se zdravniki niso hoteli niti pogovarjati o tako nepremišljeno vsiljenem zakonskem predlogu.
Tokratni predlog se je izognil družinskemu zdravniku kot izvajalcu postopka. Celo več, gre za zakon, ki za končanje življenja primarno predlaga asistirani samomor. V tem je zakonski predlog do neke mere podoben avstrijskemu, ki je bil sprejet lani zaradi odločitve njihovega ustavnega sodišča, da ima človek pravico v določenih okoliščinah izvesti samomor in za to dobiti strokovno pomoč.
Zato je tam zakonodajalec brez velikih družbenih polarizacij in usklajevanj predvsem sklenil logistično ustreči želji bolnega, izčrpanega človeka, da mu ob vseh zdravstvenih težavah, ki so navadno podlaga za odločitev o končanju življenja, ni treba razmišljati o mučnih in nezanesljivih, »amaterskih« poskusih samomora, od železniških prog do nenavadnih kombinacij tablet. Zato je Avstrija uzakonila osebno odločitev, ki jo človek sprejme in premisli v ozkem krogu paliativnega medicinca, zdravnika in notarja, izvede pa s prevzemom smrtonosnega preparata v lekarni.
Naš zakonski predlog poskuša človeku, ki se je odločil in dobil dovoljenje za samomor, asistirati (in ga hkrati kontrolirati) nekoliko bolj kot avstrijski, ki zaužitje smrtonosne snovi prepusti uporabniku. V tem je naš predlog nekoliko bolj podoben švicarski ureditvi, saj predvideva asistenco na domu, ki poleg nudenja smrtonosne snovi za zaužitje v primeru nezmožnosti zaužitja omogoča tudi nastavitev infuzije s smrtonosno raztopino – sprožitev infuzijske črpalke pa opravi človek sam, zato je to samomor.
V novem predlogu družinski zdravnik poda le še mnenje o prosilčevi bolezni, potem pa steče postopek v ožjem krogu strokovnjakov (psihiater, notar, neodvisni zdravnik, diplomirana medicinska sestra), ki bi bili verjetno kot stalne ekipe vključeni v tovrstne postopke in zato lahko tudi bolj izšolani in izkušeni.
Zakon predvideva lastno gesto prosilca pri izvedbi samomora – zaužitje smrtonosne snovi, sprožitev infuzijske črpalke. Obenem dopušča možnost (21. člen), da smrtonosno gesto izvede medicinska sestra ali zdravnik, kar je že evtanazija.
Nedvomno se bodo pravniki morali še izreči o tem, ali lahko zakonski predlog odločitev o samomoru ali evtanaziji prepusti trenutnemu navdihu pri izvajanju asistence. Evtanazija je nekaj povsem drugega kot pomoč pri samomoru. Pomoč pri samomoru pomeni zgolj pripravo smrtonosne snovi, samomor pa v tem primeru izvede sam prosilec. Evtanazija pomeni, da zdravstveni delavec ne le pripravi, ampak tudi aplicira smrtonosno snov.
Kazenskopravno je razlika med obema pojmoma velika – samomor ali poskus samomora ni kaznivo dejanje, usmrtitev drugega človeka pa spada med najhujša kazniva dejanja. Poleg tega verjetno ni praktičnega razloga, da se ob pomoči pri samomoru odpira vrata še evtanaziji – človek, ki je sposoben po predlaganih protokolih izbrati asistirani samomor, ga lahko ob današnji tehnologiji asistence tudi sam, z lastno gesto izvede, na primer sproži delovanje infuzijske črpalke s pritiskom na stikalo, ali z dotikom zaslona na tablici, ali celo z glasom. Če tega ni zmožen, je vprašanje, ali je zmožen nedvoumno izraziti željo o končanju življenja, kot predvidevajo protokoli.
Ob zaključku branja novega predloga naj izrazim pohvalo, da so avtorji zakona vendarle premaknili problematiko prostovoljnega končanja življenja iz medicinske v družbeno sfero. Odnos do legalizirane pomoči pri samomoru mora v prvi vrsti razrešiti družbena skupnost.
Kot družba moramo najprej premisliti, ali uvajanje asistence pri samomoru poleg pričakovanih posledic (dvig samomorilnosti s trendom naraščanja proti dvakratniku sedanje samomorilnosti – 400 na leto) lahko prinese tudi družbene anomalije, ki bi bile za spoštovanje človekovih pravic hujše, kot je sedanje odtegovanje pomoči pri samomoru. Na primer kulturni pritisk na starejše, naj ne »odžirajo« potomcem stanovanj in jim ne višajo stroškov s plačevanjem oskrbe in zdravljenja.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
