Omikron v deželi Danski
Februarja so na Danskem prvi v Evropi odpravili vse ukrepe za omejevanje širjenja koronavirusa. Od takrat znanstveni twitter pregoreva od epidemioloških polemik o tem, ali je danska poteza prva lastovka svobodne pomladi ali pa gre za deluzijo danskih epidemiologov, ki sredi največjega virusnega viharja blodijo o koncu epidemije, kar bo veliko Dancev plačalo s svojimi življenji in kroničnimi bolezenskimi okvarami.
Dejstvo, ki ga priznavata ena in druga »stran« sedanje svetovne epidemiološke polemike, je, da je omikron zelo drugačen virus od vseh preteklih različic sars-cov-2. Po eni strani ima mutacije, ki ga delajo skoraj neverjetno nalezljivega – za povzročitev »uspešne« okužbe je zaradi povečane stabilnosti proteina S potrebnih zelo malo virusov. Zato so za okužbo dovolj že najmanjši aerosolni delci, ki med dihanjem kužnega človeka pridejo v zrak in tam dolgo lebdijo ali se pasivno z gibanjem zraka prenašajo v zelo oddaljene dele istega prostora, ne glede na njegovo velikost.
Ta izjemna kužnost temeljito spreminja možnosti zamejevanja omikronskih okužb – načini, ki jih zdaj prakticiramo, zgolj nekoliko raztegnejo obdobje prekuževanja, končni rezultat pa je isti. Za resnično zamejitev omikrona bi bila nujna ne le precej temeljitejša (in družbeno omejujoča) izvedba sedanjih ukrepov (maske FFP2, množična testiranja, stroge karantene), ampak tudi številni dodatni ukrepi (na primer ustrezna ventilacija prostorov).
Po drugi strani pa se pri omikronu pojavi vprašanje, zakaj bi ga zadrževali na vso silo, z velikimi stroški in zamejevanjem življenja, če ima virus precej spremenjene lastnosti, zaradi katerih je potek okužbe klinično precej manj nevaren. Zaradi svojih mutacij omikron ne prodira v pljuča, ampak ostaja v bronhijih, tudi njegova toksičnost za sluznične celice je manjša od prejšnjih različic, prav tako ne povzroča zlivanja sluzničnih celic v skupke, ki bi vodili v hudo poškodbo sluznice. Omikron tudi manj aktivira vnetje, ki je bilo usodno za prehod covida-19 v težko obvladljivo sistemsko bolezen. Zato tudi marsikdo sklepa, da bo po omikronu manj primerov poznih sistemskih zapletov (dolgi covid) – ampak to je le pobožna želja, po zgolj dveh mesecih izkušenj o tem ni mogoče karkoli reči.
Vse navedene spremenjene biološke lastnosti virusa se kažejo kot diskrepanca med silovitim širjenjem okužbe in hkratnim izostankom polnjenja bolnišnic in intenzivnih enot, kot smo ga bili vajeni pri prejšnjih različicah. To je bil glavni vzrok, da so na Danskem zelo hitro po vrhu njihovega omikronskega vala sklenili, da gre za okužbo, ki ne ogroža zdravstvenih razmer v državi. Pri ljudeh do petdesetega leta je smrtnost omikrona primerljiva s smrtnostjo gripe, po šestdesetem letu pa »le« dvakrat večja – medtem ko je bila smrtnost različice delta v isti populaciji okoli petnajstkrat večja v primerjavi z gripo.
Danci so zato sprejeli odločitev, njihov nacionalni inštitut za nadzor okužb (Statens Serum Institut) pa je objavil obsežno epidemiološko utemeljitev, zakaj omikrona (v nasprotju s prejšnjimi različicami) ni več potrebno in smiselno organizirano zadrževati ter mu prilagajati družbeno življenje. Glavni vzroki za spremembo so podatki o nizki stopnji hospitalizacij, intenzivnih zdravljenj in smrti v času, ko so na Danskem dosegali rekordne stopnje okužb.
Potem so se v nekaj dneh po danski odločitvi iz vsega sveta, predvsem pa ZDA, usula opozorila epidemiologov, da je danska odločitev nedopustno prenagljena, saj imamo z omikronom šele dva meseca izkušenj. Danski epidemiološki utemeljitvi mnogi očitajo, da temelji na nepopolno zbranih podatkih o stanju v bolnišnicah v zadnjih dveh tednih, in se bo kasneje pokazalo, da so bile nizke hospitalizacije posledica zamud pri statističnem poročanju.
Še več polemičnih opozoril pa poudarja, da covid-19, kakršnega poznamo do zdaj, ni samo akutna bolezen, ampak velik delež prebolelih zaradi sistemskih učinkov virusa dobi trajnejše okvare zdravja (dolgi covid). To ob množičnem prekuževanju v prihodnjih letih lahko preraste v epidemijo kroničnih bolezni. Upanje, da je omikron glede tega drugačen, je teoretično sicer delno verjetno (manj vnetja, manj agresivno prodiranje v sluznico), zaresnih podatkov o tem pa seveda še ni.
Polemika seveda še ni končana in šele čas bo pokazal, katera stran je bliže resnici. Če je to seveda sploh pomembno, kajti na koncu si moramo vsi skromno priznati, da se za dopuščanje množičnega prekuževanja z omikronom niti Danci niti drugi ne odločamo predvsem za to, ker bi bili tako prepričani v dolgoročno zdravstveno neproblematičnost omikrona, ampak precej bolj zato, ker kužnost omikrona daleč prekaša našo zmožnost, da bi ga zares znali ustavljati. So naravni pojavi, ki jih ljudje zmoremo obvladovati, in so taki, ki nas daleč presegajo, omikron je med slednjimi.
Že decembra, ko se je omikron pojavil v Afriki, sem zapisal, da je omikron nevihta, ki nikogar ne bo pustila suhega, ne glede na dežnike (»Decembrski dežniki«). Glede omikrona smo lahko trenutno hvaležni predvsem evolucijskemu naključju, da tako nezadržen virus nima lastnosti, ki bi povzročile takojšnje množično umiranje in temeljito ustavile življenje naše vrste. Glede dolgoročnih učinkov množičnega prekuževanja pa nihče v resnici ne more vedeti, kaj se bo pokazalo, tu smo goli in bosi prepuščeni naravi. Hamletovske polemike o deželi Danski pa trenutno še najbolj služijo vzbujanju nerealnega občutka naše epidemiološke moči – saj kakorkoli se kdo odloči, da bi bilo najbolj prav, bo omikron na koncu opravil, kot bo njemu prav.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
