V kolumni preberite: 

Včeraj sem bil star petdeset let. V družbi, ki tako zelo glorificira mladost, se ob tem nisem mogel izogniti razmislekom o svojem življenju. Kje sem, kam grem, v čem je smisel tega potovanja? Sem res v »najlepših letih, petdesetih zrelih letih«, kot je v moji mladosti teden za tednom odmevalo z radia, medtem ko je naša mala družina pridno srebala nedeljsko govejo juho ter stiskala pesti za Križaja, Petriča in Matejo Svet? Da, odraščal sem v ruralnem okolju. Moji starši doma niso imeli izbranih del Marxa in Engelsa. Sanja se jima ne, kdo so Gramsci, Foucault ali Butler. Nič od tega mi ni bilo položenega v zibelko. Nihče mi ni govoril, da sem nekaj posebnega in starši mi niso kupili stanovanja, ko je bil čas, da grem na svoje. Nikoli nisem imel občutka, da mi stvari pripadajo, prej obratno, in boj s sindromom prevaranta je moja dnevna rutina.