V kolumni preberite: 

Kitajska na vsakem koraku s čim preseneti, nič pa me ni presenetilo tako, kot sem presenetila sebe ob občutljivem vprašanju, kako se počutim ob tem, da vsak moj korak na ulici ter v restavracijah in pisarnah nadzira kamera, dve ali tri. Po mesecih brezskrbnega gibanja po ulicah Pekinga, Šanghaja, Hangzhouja, Qingdaoja in drugih velemest si moram priznati, da me kamere ne le ne motijo, ampak mi dejansko prinašajo nekaj nepričakovanega, vse bolj redkega in krhkega – občutek varnosti, z njim pa občutek svobode.

To vsaj deloma težko priznam, saj načeloma verjamem, da je pravica do zasebnosti človekova pravica. Hkrati se sprašujem, ali so mesta res naša, če na ulice ne moremo svobodno sredi noči. In pa – je država sploh funkcionalna in opravlja svoj »upravni« minimum, če varnosti ne more zagotoviti med osnovnimi človekovimi pravicami, na katere sicer deklarativno prisega?