Ali kopičenje sil lahko vodi v mir?
Kopičenje sil na obeh straneh fronte je bila očitno – vsaj kratkoročno – uspešna igra Turčije in Rusije.
Odpri galerijo
Pred 12 dnevi je turški parlament potrdil napotitev turških vojakov in njihovih podizvajalcev iz vrst bolj ali manj propadlih sirskih uporniških skupin v Libijo. FOTO: Mahmud Turkia/AFP
Pred 12 dnevi je turški parlament potrdil napotitev turških vojakov in njihovih podizvajalcev iz vrst bolj ali manj propadlih sirskih uporniških skupin v Libijo, kjer naj bi bila njihova naloga zaščititi vlado narodne enotnosti v Tripoliju, ki je pod invazijo sil generala Kalife Haftarja in njegovih podpornikov iz Egipta, ZAE, Jordanije, Francije, mednarodne zasedbe plačancev in Rusije. Zdelo se je, da se bosta Turčija in Rusija znašli na nasprotnih straneh libijske fronte.
Slaba dva tedna pozneje Rusija in Turčija, ki sta v libijskem kaosu medtem ustvarili »nova dejstva na terenu«, v Moskvi vodita mirovna pogajanja, na katerih sodelujeta glavna protagonista libijske državljanske vojne – general Haftar in predsednik vlade narodne enotnosti Fajez al Saraj.
Kopičenje sil na obeh straneh fronte je bila očitno – vsaj kratkoročno – uspešna igra Turčije in Rusije: če bo mirovni dogovor v Moskvi dosežen, bo mogoče v nedeljo v Berlinu izpeljati veliko mednarodno mirovno konferenco, na kateri bi po skoraj devetih letih krvavega kaosa po Natovem vojaškem posegu, državljanski vojni, zunajsodni eksekuciji polkovnika Moamerja Gadafija in dolgotrajni vladavini »sponzoriranih« milic iz različnih (ideoloških) družin morda vendarle lahko začeli govoriti o priložnosti, da se z nafto zelo bogata, a bolj ali manj padla država, počasi začne postavljati na noge.
Rusija in Turčija sta v Libiji, kjer imata velike ekonomske in geostrateške interese ter kjer zapolnjujeta vrzel, ki je v regiji nastala med počasnim in delno tudi geostrateškim umiranjem Evrope in ameriškim grotesknim ponavljanjem vietnamske »izhodne strategije«, prevzeli vlogo vodilnih sil. Turčija potrebuje Libijo za blokiranje sredozemskega zavezništva zaradi plina (Ciper, Grčija, Egipt, Izrael), stopnjevanje pritiska na EU in kot peskovnik za svoja (ne le) gradbena podjetja. Rusija ob očitnih ekonomskih razlogih in oživljanju starih »gadafijevskih« povezav potrebuje Libijo za cementiranje svojega geostrateškega vstajenja, ki se je začelo na Krimu in ustoličilo v Siriji, obenem pa ji, to je treba razumeti tudi v kontekstu odvisnosti od plina in migracijskih tokov, zelo ustreza slabitev EU.
Tako kot v Siriji sta Moskva in Ankara, ki ju je zbližal propadeli poizkus vojaškega državnega udara v Turčiji julija 2016, tudi v Libiji le navidezni nasprotnici: čeprav vojaško, finančno in politično podpirata vsaka svojo stran v kaotičnem lokalnem, regionalnem in tudi globalnem konfliktu, pri obeh prevladuje interes po delitvi velikanske strateške pogače. Podoben rusko-turški scenarij je v času dokončnega propada delujočih mednarodnih institucij na čelu z ZN in med nastajanjem »novega svetovnega reda« že v bližnji prihodnosti mogoče pričakovati tudi kje drugje.
Slaba dva tedna pozneje Rusija in Turčija, ki sta v libijskem kaosu medtem ustvarili »nova dejstva na terenu«, v Moskvi vodita mirovna pogajanja, na katerih sodelujeta glavna protagonista libijske državljanske vojne – general Haftar in predsednik vlade narodne enotnosti Fajez al Saraj.
Kopičenje sil na obeh straneh fronte je bila očitno – vsaj kratkoročno – uspešna igra Turčije in Rusije: če bo mirovni dogovor v Moskvi dosežen, bo mogoče v nedeljo v Berlinu izpeljati veliko mednarodno mirovno konferenco, na kateri bi po skoraj devetih letih krvavega kaosa po Natovem vojaškem posegu, državljanski vojni, zunajsodni eksekuciji polkovnika Moamerja Gadafija in dolgotrajni vladavini »sponzoriranih« milic iz različnih (ideoloških) družin morda vendarle lahko začeli govoriti o priložnosti, da se z nafto zelo bogata, a bolj ali manj padla država, počasi začne postavljati na noge.
Rusija in Turčija sta v Libiji, kjer imata velike ekonomske in geostrateške interese ter kjer zapolnjujeta vrzel, ki je v regiji nastala med počasnim in delno tudi geostrateškim umiranjem Evrope in ameriškim grotesknim ponavljanjem vietnamske »izhodne strategije«, prevzeli vlogo vodilnih sil. Turčija potrebuje Libijo za blokiranje sredozemskega zavezništva zaradi plina (Ciper, Grčija, Egipt, Izrael), stopnjevanje pritiska na EU in kot peskovnik za svoja (ne le) gradbena podjetja. Rusija ob očitnih ekonomskih razlogih in oživljanju starih »gadafijevskih« povezav potrebuje Libijo za cementiranje svojega geostrateškega vstajenja, ki se je začelo na Krimu in ustoličilo v Siriji, obenem pa ji, to je treba razumeti tudi v kontekstu odvisnosti od plina in migracijskih tokov, zelo ustreza slabitev EU.
Tako kot v Siriji sta Moskva in Ankara, ki ju je zbližal propadeli poizkus vojaškega državnega udara v Turčiji julija 2016, tudi v Libiji le navidezni nasprotnici: čeprav vojaško, finančno in politično podpirata vsaka svojo stran v kaotičnem lokalnem, regionalnem in tudi globalnem konfliktu, pri obeh prevladuje interes po delitvi velikanske strateške pogače. Podoben rusko-turški scenarij je v času dokončnega propada delujočih mednarodnih institucij na čelu z ZN in med nastajanjem »novega svetovnega reda« že v bližnji prihodnosti mogoče pričakovati tudi kje drugje.
