Bitcoin v kameni dobi
V ozadju je veliko več vsebine in aplikativnih poslovnih modelov, ki bodo spremenili številne panoge v prihajajočem desetletju.
Odpri galerijo
FOTO: Blaž Račič/Delo
Kamena doba se ni končala zato, ker bi zmanjkalo kamnov. Prav tako se po mnenju Klausa Schwaba iz Svetovnega ekonomskega foruma tretja industrijska revolucija ni končala zato, ker bi zmanjkalo bitov, temveč ker smo v zadnjih letih priča povsem novi kvaliteti uporabe digitalnih podatkov ter vse večji povezljivosti (IoT), hitremu strojnemu učenju (umetna inteligenca) ter novim poslovnim modelom na podlagi tehnologije veriženja podatkovnih blokov (blockchain). Slednja ne predstavlja samo enega izmed temeljev omenjene četrte industrijske revolucije, temveč trenutno zaseda tudi največ javnega diskurza – ki se razteza vse od navdušenja pa do trditev o špekulativni naravi kriptovalut, balonih in ponzijevih shemah.
Ob tem evforija okrog kriptovalut zamegljuje številne inovativne aplikativne učinke tehnologije veriženja podatkovnih blokov, ki jih ta omogoča in ki bodo nedvomno preživeli pogorišče trenutno (pre)velikega števila v praksi povsem neuporabnih kriptovalut ter t. i. prvih izdaj kovancev (ICO). Pojdimo po vrsti.
Večji del javnosti je za blockchain najverjetneje slišal v povezavi z bitcoinom, trenutno najbolj razširjeno kriptovaluto, v osnovi katere ležita prav decentraliziran zapis vseh transakcij v podatkovne bloke ter neposredni prenos vrednosti med uporabniki. V teoriji naj bi bitcoin služil kot plačilno sredstvo in kot alternativna oblika shranjevanja vrednosti (ne gre pozabiti, da je bitcoin nastal pred devetimi leti idejno kot odgovor na globalno finančno krizo). Nato so tukaj številne druge kriptovalute, ki so se pojavile v zadnjih letih, bodisi kot stranski »derivati« bitcoina (posledica sprememb programske kode) bodisi v obliki novih blockchain platform z modificirano funkcionalnostjo. Regulacija kriptovalut, vključno z virtualnimi borzami in »menjalnicami«, je v tem trenutku še zelo pomanjkljiva, nekatere države poskušajo tovrstno dejavnost zajeziti ali celo povsem prepovedati, pojavljajo se tako novi kriptomilijonarji kot tudi tisti, ki bodo najverjetneje precejšen del vloženih sredstev izgubili. Slednjih bo seveda bistveno več kot prvih.
In potem so tukaj še prve izdaje kovancev (ICO), s pomočjo katerih kripto start-upi zbirajo zagonski kapital, medtem ko v zameno ponujajo kovance (tokens), ki naj bi služili kot menjalno sredstvo za enkrat v prihodnje razvite storitve. Zanimivo je, da je v primeru zagotavljanja zagonskega kapitala start-upom v realni ekonomiji tudi širši javnosti razumljivo, da gre za izjemno tvegano naložbo, s katero se ukvarjajo skladi tveganega kapitala in poslovni angeli. Medtem se dozdeva, da so ta tveganja v primeru ICO gladko spregledana. Ali pa podvržena povsem drugim interesom – ne dolgoročni naložbi, temveč kratkoročnemu hazardiranju. Slednje je posledica vrtoglave rasti (ki ji kot pravilo sledijo padci, recimo v letošnjem letu) vrednosti posameznih kriptovalut ter izdanih v postopkih ICO kovancev (z večino se lahko trguje), kot tudi bombardiranja potrošnikov prek družbenih omrežij. Ustvarjajo se »umetne skupnosti podpore« (zato pogosto poskrbijo kar avtomatizirani računalniški boti) in psihološki pritiski (strah, da bi kaj zamudili). Na žalost gre le v redkih ICO-projektih za nadgradnjo obstoječega (delujočega) poslovnega modela s funkcionalnostjo blockchaina, po večini je ta povezava zelo šibka ali pa funkcionalno zelo vprašljiva. Ter predvsem predstavljena na papirju v času »t-1«, torej še veliko pred kakršno koli vsaj delno operativno funkcionalnostjo. Kar se bo zgodilo, je to, da bo ob poku balona ICO negativni val zajel tudi tistih nekaj odstotkov dobrih (celo odličnih!) projektov, ki jih bo cunami močno premetal.
Predstavljene teme trenutno povzročajo tehnologiji veriženja podatkovnih blokov medvedjo uslugo. Sam ob omembi »blockchaina« največkrat dobim nazaj: »Aha, to je trgovanje s kriptovalutami,« ali: »ICO?« in nato poskušam v nekaj stavkih pojasniti, zakaj je ta tehnologija bistveno več. Na kriptovalute lahko gledamo kot na zgolj eno izmed aplikativnih možnosti blockchaina, prav tako kot na ICO kot zgolj eno izmed oblik zbiranja zagonskega kapitala. V ozadju je veliko več vsebine ter možnih aplikativnih poslovnih modelov, ki bodo dejansko pomembneje spremenili številne panoge v prihajajočem desetletju. Slednje še posebej velja za tiste panoge (tudi B2B), kjer je prisotna izrazita asimetričnost informacij.
Predstavljajmo si zgolj nakup nepremičnine ter vseh zamudnih procesov (pridobitev vpogleda v zemljiško knjigo, notarske overitve ipd.), dodatnih stroškov ter tveganj, ki s tem nastajajo. Blockchain tehnologija ter platforme s t. i. »pametnimi pogodbami« (trenutno najbolj razširjena ethereum) nam omogočajo, da omenjene procese poenostavimo in pocenimo (izključimo nekatere posrednike), jih avtomatiziramo ter zagotovimo večjo varnost uporabnikov in hitrost izvedbe. Možnosti izvedbe transakcij z nepremičninami prek blockchaina se že testirajo, tudi v posameznih državah EU (medtem, recimo, slovenski Blocksquare razvija platformo za decentralizirano investiranje v nepremičninske projekte). S tem, ko bodo države vedno več svojih centraliziranih podatkovnih baz digitalizirale ter njihove zapise dale na blockchain, se bo tudi število tovrstnih aplikativnih rešitev eksponentno povečalo.
Prihodnja slovenska vlada bi zato v sklopu slogana »Slovenija, zelena referenčna država v digitalni Evropi« za razvoj »digitalno prijaznega okolja« naredila še največ, v kolikor se bo namesto podpor posameznim ICO-projektom ali postavitvi spomenika bitcoinu zavezala k temu, da bo povsem digitalizirala številne javne registre ter ustvarila zakonodajne (pred)pogoje za to, da bi se o še več podobnih testnih blockchain projektih govorilo tudi v deželi pod Alpami.
Ob tem evforija okrog kriptovalut zamegljuje številne inovativne aplikativne učinke tehnologije veriženja podatkovnih blokov, ki jih ta omogoča in ki bodo nedvomno preživeli pogorišče trenutno (pre)velikega števila v praksi povsem neuporabnih kriptovalut ter t. i. prvih izdaj kovancev (ICO). Pojdimo po vrsti.
Večji del javnosti je za blockchain najverjetneje slišal v povezavi z bitcoinom, trenutno najbolj razširjeno kriptovaluto, v osnovi katere ležita prav decentraliziran zapis vseh transakcij v podatkovne bloke ter neposredni prenos vrednosti med uporabniki. V teoriji naj bi bitcoin služil kot plačilno sredstvo in kot alternativna oblika shranjevanja vrednosti (ne gre pozabiti, da je bitcoin nastal pred devetimi leti idejno kot odgovor na globalno finančno krizo). Nato so tukaj številne druge kriptovalute, ki so se pojavile v zadnjih letih, bodisi kot stranski »derivati« bitcoina (posledica sprememb programske kode) bodisi v obliki novih blockchain platform z modificirano funkcionalnostjo. Regulacija kriptovalut, vključno z virtualnimi borzami in »menjalnicami«, je v tem trenutku še zelo pomanjkljiva, nekatere države poskušajo tovrstno dejavnost zajeziti ali celo povsem prepovedati, pojavljajo se tako novi kriptomilijonarji kot tudi tisti, ki bodo najverjetneje precejšen del vloženih sredstev izgubili. Slednjih bo seveda bistveno več kot prvih.
In potem so tukaj še prve izdaje kovancev (ICO), s pomočjo katerih kripto start-upi zbirajo zagonski kapital, medtem ko v zameno ponujajo kovance (tokens), ki naj bi služili kot menjalno sredstvo za enkrat v prihodnje razvite storitve. Zanimivo je, da je v primeru zagotavljanja zagonskega kapitala start-upom v realni ekonomiji tudi širši javnosti razumljivo, da gre za izjemno tvegano naložbo, s katero se ukvarjajo skladi tveganega kapitala in poslovni angeli. Medtem se dozdeva, da so ta tveganja v primeru ICO gladko spregledana. Ali pa podvržena povsem drugim interesom – ne dolgoročni naložbi, temveč kratkoročnemu hazardiranju. Slednje je posledica vrtoglave rasti (ki ji kot pravilo sledijo padci, recimo v letošnjem letu) vrednosti posameznih kriptovalut ter izdanih v postopkih ICO kovancev (z večino se lahko trguje), kot tudi bombardiranja potrošnikov prek družbenih omrežij. Ustvarjajo se »umetne skupnosti podpore« (zato pogosto poskrbijo kar avtomatizirani računalniški boti) in psihološki pritiski (strah, da bi kaj zamudili). Na žalost gre le v redkih ICO-projektih za nadgradnjo obstoječega (delujočega) poslovnega modela s funkcionalnostjo blockchaina, po večini je ta povezava zelo šibka ali pa funkcionalno zelo vprašljiva. Ter predvsem predstavljena na papirju v času »t-1«, torej še veliko pred kakršno koli vsaj delno operativno funkcionalnostjo. Kar se bo zgodilo, je to, da bo ob poku balona ICO negativni val zajel tudi tistih nekaj odstotkov dobrih (celo odličnih!) projektov, ki jih bo cunami močno premetal.
Predstavljene teme trenutno povzročajo tehnologiji veriženja podatkovnih blokov medvedjo uslugo. Sam ob omembi »blockchaina« največkrat dobim nazaj: »Aha, to je trgovanje s kriptovalutami,« ali: »ICO?« in nato poskušam v nekaj stavkih pojasniti, zakaj je ta tehnologija bistveno več. Na kriptovalute lahko gledamo kot na zgolj eno izmed aplikativnih možnosti blockchaina, prav tako kot na ICO kot zgolj eno izmed oblik zbiranja zagonskega kapitala. V ozadju je veliko več vsebine ter možnih aplikativnih poslovnih modelov, ki bodo dejansko pomembneje spremenili številne panoge v prihajajočem desetletju. Slednje še posebej velja za tiste panoge (tudi B2B), kjer je prisotna izrazita asimetričnost informacij.
Predstavljajmo si zgolj nakup nepremičnine ter vseh zamudnih procesov (pridobitev vpogleda v zemljiško knjigo, notarske overitve ipd.), dodatnih stroškov ter tveganj, ki s tem nastajajo. Blockchain tehnologija ter platforme s t. i. »pametnimi pogodbami« (trenutno najbolj razširjena ethereum) nam omogočajo, da omenjene procese poenostavimo in pocenimo (izključimo nekatere posrednike), jih avtomatiziramo ter zagotovimo večjo varnost uporabnikov in hitrost izvedbe. Možnosti izvedbe transakcij z nepremičninami prek blockchaina se že testirajo, tudi v posameznih državah EU (medtem, recimo, slovenski Blocksquare razvija platformo za decentralizirano investiranje v nepremičninske projekte). S tem, ko bodo države vedno več svojih centraliziranih podatkovnih baz digitalizirale ter njihove zapise dale na blockchain, se bo tudi število tovrstnih aplikativnih rešitev eksponentno povečalo.
Prihodnja slovenska vlada bi zato v sklopu slogana »Slovenija, zelena referenčna država v digitalni Evropi« za razvoj »digitalno prijaznega okolja« naredila še največ, v kolikor se bo namesto podpor posameznim ICO-projektom ali postavitvi spomenika bitcoinu zavezala k temu, da bo povsem digitalizirala številne javne registre ter ustvarila zakonodajne (pred)pogoje za to, da bi se o še več podobnih testnih blockchain projektih govorilo tudi v deželi pod Alpami.
