Evolucija primera SKB

SKB je bila prva slovenska banka, ki je dobila tuje lastnike. V večinski tuji lasti je bila, še preden jo je leta 2001 prevzel francoski Société Générale. Je pa res, da je bila pred prevzemom finančno samostojna ustanova, ki pa ni imela dovolj moči, da doseže zastavljene strateške cilje. Ne trdim, da ji je to omogočil strateški lastnik, je pa dejstvo, da se je za strateškega partnerja odločila po tem, ko je v vodo padla povezava z NKBM.

Prevzem je opazno zatresel stabilnost slovenskega bančnega sistema. Vendar ne zaradi novega, tujega lastnika, ampak zaradi pritoka denarja, ki ga je povzročila transakcija. Slovenski bančni sistem z lastno valuto je težko amortiziral takšne denarne šoke. Zanimivo pri tem je, da takratna transakcija ni toliko trkala na »nacionalni interes«. Mogoče tudi zato, ker se je že pripravljala tudi prva (delna) privatizacija NLB. Slovenija se je, kot kaže, na prelomu stoletja precej bolj zavedala, kako pomemben je finančno trden bančni sistem. Nekaj, kar se je močno zapostavljalo v zadnjem desetletju.

Brez dvoma je Slovenija danes v valu največje privatizacije bančnega sistema. Ko bo končan, bo ostalo v večinski lasti rezidentov Slovenije nekaj manjših bank in hranilnic ter banka SID kot institucionalna državna banka. Razumljivo se pogosto pojavljajo debate o dobrih in slabih straneh tujega lastništva. In dilema je skoraj enaka kot na prelomu stoletja.

Po eni strani je lepo imeti slovensko banko, saj se lahko z njo identificiramo, jo dobro izkoristimo za prepoznavnost Slovenije in je seveda lahko tudi izdatnejša in bolj prilagodljiva podpora domačemu gospodarstvu doma in v tujini. Toda če hočemo doseči vse te cilje, je tudi nujno, da je banka finančno stabilna in neodvisna od trenutnih političnih interesov. Finančna stabilnost in neodvisnost od politike sta pomembnejši od lokalnega lastništva.

S tem, ko bo SKB prišla v roke madžarske banke OTP, ne bo bistveno vplivala na razmerje moči bank v Sloveniji. Povsem verjetno se bo postopoma spremenila poslovna strategija, kjer so bili francoski lastniki zelo konservativni. A ker se privatizirata še Abanka in NLB, kmalu ali v nekaj letih pa bodo nove lastnike dobile še Addiko, NKBM, mogoče pa tudi Sberbank in še kakšna, se bodo razmerja moči na domačem trgu vendarle precej spremenila.

Vprašanje je, kakšno vlogo bo imel pri tem paradni konj slovenskega bančnega sistema NLB. Tudi zanjo postaja zelo pomembno, da ima močno kapitalsko strukturo, če hoče obdržati vodilni položaj na slovenskem trgu. NLB, ki bo gotovo še nekaj časa samostojna, bo postala manj domačna in bolj profesionalna.

A ključna bo njena vloga, ki jo hoče v regiji. Balkan znova postaja hitro rastoča regija, ki posledično privlači naložbe, s tem pa ponuja več dela tudi finančnim ustanovam. Zaostrena pravila varnosti bančnega poslovanja mešajo karte v državah Balkana. Ob upoštevanju faktorjev tveganja in posledičnih kapitalskih zahtev je za marsikatero bančno multinacionalko regija predraga. Povrhu vsega se dogaja tudi konsolidacija bančnega sistema v Srbiji. To je priložnost za nove igralce, kot je OTP in bi lahko bila tudi NLB.

NLB bi morala biti konec leta le še v četrtinski lasti države, s čimer bodo odpravljene zadnje omejitve, ki jih ima zaradi dodeljene državne pomoči. Od tod naprej je veliko tudi v rokah države. Banka ima za zdaj trdno kapitalsko strukturo. Toda kaj, če se pokaže priložnost za prevzem v regiji, ki zahteva večji finančni zalogaj in posledično dokapitalizacijo? Bo država sledila strateškim ciljem banke in dopustila zmanjšanje svoje lastniške vloge (skoraj gotovo v dokapitalizaciji država ne bo smela sodelovati) ali pa bo zadržala svoj lastniški nadzor in povzročila, da bo imela na Trgu republike sedež manj pomembna finančna ustanova? Odgovor ni enostaven in tudi ne enoznačen.