Tragedija na našem pragu

Včerajšnji pokol na graški gimnaziji je našo javnost pretresel precej bolj, kakor če bi se zgodil na drugi strani luže ali nekje v oddaljenih deželah. Tako čustven je bil odziv nazadnje pred dvema letoma, ko je mladoletnik na osnovni šoli v Beogradu ubil devet učencev in varnostnika ter ranil šest ljudi.

Tragedija v Gradcu: V stanovanju storilca Arturja A. odkrili poslovilno pismo

Da smo bolj čuteči in dojemljivi za dogajanje v okolici, na Beograd pa nas veže še kaj več, je razumljivo. A življenje je enako dragoceno povsod. Še posebno če je vzeto tam, kjer bi morala tako otroke kot starše skrbeti edinole slaba ocena – v hramu učenosti. Šolski prostor je žal lahko tudi sinonim za stisko in strah. Pa ne zaradi učiteljev in kurikuluma.

Na hitro ugibati, kdo in zakaj se je odločil za takšno dejanje, je neresno. Ozadje je vedno širše in globlje, kot ga lahko razberemo z naslovnic in spletnih portalov. Brez dvoma pa ima družbeno okolje, v katerem živimo, pri tem pomembno vlogo – prežeto je s sovraštvom, nestrpnostjo, nasilništvom, teorijami zarot in sovražnim govorom.

Slovenija je po več kazalnikih oaza miru, a to ne pomeni, da smo imuni za takšna ravnanja nevarnih (spečih) posameznikov. Strokovnjaki svarijo, da je le vprašanje časa, kdaj bomo poročali o tovrstnih incidentih na naših tleh. To zavedanje ima lahko tudi nevarne posledice, če se ga ne dozira pravilno in – česar tako ali tako na splošno manjka – z zdravo kmečko pametjo.

Zalokarjeva o tragediji v Gradcu: Spet se bomo spraševali, zakaj nihče ni opazil

Graški duhovnik Ewald Pristavec po tragediji prižiga deset sveč. FOTO: Leonhard Foeger/Reuters

Strah in paranoja bosta otroke in mladostnike le še prej pahnila v stisko. In prav stiska je lahko recept za katastrofo. Rešitev ni niti v tišini ali ignoranci. Pogovarjati se moramo – trezno, spoštljivo in z veliko mero občutka.

Takšne tragedije niso več oddaljene zgodbe. So vse bliže našemu pragu. So tudi ogledalo družbe, v kateri se razraščata nestrpnost in pomanjkanje sočutja. Takšna dejanja se redko zgodijo nenadoma – pogosto se dolgo kujejo v tišini, v okolju, kjer je preveč prezrtih stisk, jeze in nezaupanja. Otroke moramo učiti vrednot, kot so spoštovanje, strpnost in nenasilno reševanje konfliktov. Le z zgledom in odprtim pogovorom lahko preprečimo, da bi naslednje generacije ponavljale napake naših časov.

Družba, ki ne vlaga v sožitje in sočutje, se vedno znova srečuje z razkrojem. In dokler bo osrednja tema tako domače kot svetovne politike oboroževanje in ne izobraževanje, se že močno razkrajamo.

Ravnateljica Gimnazije Vič Alenka Krapež: Varnostniki niso rešitev