Gremo v vesolje?
Morda je iz vesolja naš svet videti lep, spokojen in kot da je na njem vse v redu.
Odpri galerijo
Ko smo ujeti v vsakdanje probleme na Zemlji, se zdi zelo privlačna misel, da bi se lahko vsaj za nekaj časa umaknili od vsega. FOTO: Blaz Samec/Delo
Bi za konec tedna skočili še malo na morje? Ali pa morda v vesolje? Na krožno vožnjo okoli Zemlje ali pa do Lune in nazaj?
To vprašanje ni tako znanstvenofantastično, kot se morda zdi na prvi pogled. Turizem je pomembna in rastoča gospodarska panoga. Vesoljski turizem predstavlja za zdaj zanemarljiv delež turističnega trga, vendar so načrti za njegov razvoj zelo drzni. Od hotelov v orbiti okoli Zemlje do obiskov Lune.
Kaj pravzaprav pomeni izraz vesoljski turizem? Beseda »vesolje« nastopa v njem v pomenu »zunanjega vesolja«, ki označuje tiste dele vesolja, ki so zunaj Zemlje in njene atmosfere. V tem smislu se vesolje (angl. space) po uradni definiciji začne na Karmanovi ločnici, ki je namišljena črta 100 kilometrov nad Zemljinim površjem. V naravi seveda ni ostre meje, izbrana višina je približna meja, nad katero je gostota ozračja tako nizka, da bi za aerodinamski let plovilo moralo imeti hitrost višjo od prve kozmične hitrosti.
V ozkem pomenu besede so vesoljski turizem potovanja zunaj Zemljine atmosfere za oddih in zabavo in nimajo posebnega znanstvenega oziroma raziskovalnega namena. Za začetek vesoljskega turizma velja pot Dennisa Tita na Mednarodno vesoljsko postajo leta 2001. Do leta 2009 mu je sledilo še šest vesoljskih turistov, ki pa jim ta naziv večinoma ni všeč. Sebe vidijo bolj kot zasebne astronavte ali raziskovalce, saj niso bili turisti v klasičnem pomenu, ampak soudeleženci pri vesoljskem poletu.
V širšem smislu lahko k vesoljskemu turizmu štejemo tudi turizem na Zemlji, ki je povezan z vesoljem in ga nekateri imenujejo astroturizem. Ta ima dolgo zgodovino in vključuje obiskovanje krajev, ki so na različne načine povezani z vesoljem: oglede naravnih znamenitosti, kot je, denimo, Barringerjev krater, ki je nastal ob padcu asteroida, obiske zgodovinskih spomenikov, povezanih z nekdanjim dojemanjem vesolja (Stonehenge, Chichen Itzá), modernih astronomskih observatorijev (Mauna Kea, Paranal, La Palma), vesoljskih muzejev (Huntsville, Washington), raketnih izstrelišč (Baikonur, Cape Canaveral, Kourou) in krajev, ki ponujajo boljše možnosti za astronomska opazovanja (na primer krajev, kjer je viden polarni sij ali Sončev mrk, kjer je veliko jasnih noči in malo svetlobnega onesnaženja).
Če se dvignemo nad površje Zemlje, a še vedno ostanemo pod Karmanovo ločnico, so (za nekaj tisoč dolarjev) na voljo parabolični poleti z letali, med katerimi lahko za kratek čas izkusimo doživetje mikrogravitacije. Obstajajo tudi ponudbe, ki potnike (za nekaj deset tisoč dolarjev) peljejo na polet do »roba vesolja« – do višine okoli 25 kilometrov, s katere je že opazna ukrivljenost Zemlje.
Z več denarja je mogoče seči še više. Pravi vesoljski turizem se začne, ko prečkamo Karmanovo linijo. Za suborbitalne polete, kakor pravijo poletom, ki bodo segli nad 100 kilometrov višine, a imeli prenizko hitrost, da bi se utirili v orbito okoli Zemlje, prodajajo vozovnice, ki stanejo četrt milijona dolarjev. Pravi orbitalni turizem pa se praktično začne nad 350 kilometri višine, kjer je manj zračnega upora in se vozilo utiri v tako imenovano nizko orbito okoli Zemlje. Primer je osem dosedanjih obiskov Mednarodne vesoljske postaje, ki so stali po nekaj deset milijonov dolarjev.
Obstajajo tudi že načrti za lunarni in medplanetarni turizem. Prejšnji teden je podjetje SpaceX objavilo podpis prve pogodbe za turistično potovanje do Lune, z japonskim milijarderjem Yusakom Maezawo. Ideja je drzna, saj se je doslej nad nizko orbito okoli Zemlje dvignilo skupno le 24 astronavtov, ki so za časa misij Apollo potovali do Lune (od tega jih je svoj odtis na njenem površju pustilo 12 – po dva v vsaki od misij Apollo 11 do 17, z izjemo nesrečne 13-ice). Od zadnjega potovanja ljudi do Lune je minilo že več kot 45 let. Zato bomo na uresničitev novih drznih načrtov morali počakati še kar nekaj časa, saj je precejšnja razlika med uspešno izstrelitvijo raket in pošiljanjem človeške posadke do Lune. A Elon Musk, ustanovitelj podjetja SpaceX, je pač velikopotezen ...
Še dlje bo treba čakati na medplanetarna potovanja, med katerimi je medijsko najbolj priljubljena tema potovanje na Mars. To seveda vključuje še veliko večje tehnične težave in tveganja kot »kratek izlet« do Lune. Večina jih je povezana z dolgim trajanjem potovanja, sevanjem, ki bi mu bili potniki izpostavljeni, oddaljenostjo od Zemlje in načinom vrnitve.
Zakaj pa bi si pravzaprav želeli podati se na vesoljski izlet? Motivi so različni. Nekatere privlači nepozabno, dobesedno zunajzemeljsko doživetje, druge nevarnost dogodivščine, tretje njena ekskluzivnost, s katero bi se lahko pohvalili pred prijatelji in znanci. Mnogi pa bi se podali v vesolje že samo zaradi izkušnje breztežnosti in posebnega pogleda, ki se odpira iz vesolja – na astronomske pojave, kot so polarni sij, Sončev vzhod in zahod ter jasen pogled na zvezde, ki ga ne moti migotanje Zemljinega ozračja, ter seveda zaradi izjemnega pogleda na Zemljo. Spomnim se, s kakšnim zanosom nam je na večerji pred nekaj leti Sunita Williams opisovala pogled skozi okno Mednarodne vesoljske postaje na Zemljo pod njo kot preprosto čudovit.
Obstaja pa še en motiv za izlet v vesolje. Ko smo ujeti v vsakdanje probleme na Zemlji, od zasebnih do širše družbenih, o katerih poslušamo in se vanje spotikamo na vsakem koraku, se zdi zelo privlačna misel, da bi se lahko vsaj za nekaj časa umaknili od vsega ... dovolj daleč, da bi v miru in tišini gladko drseli okoli Zemlje, občudovali njeno modrino in krhko lepoto ... Morda je iz vesolja naš svet videti lep, spokojen in kot da je na njem vse v redu.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Andreja Gomboc je dr. fizike, profesorica astronomije na Univerzi v Novi Gorici in urednica Portala v vesolje.
To vprašanje ni tako znanstvenofantastično, kot se morda zdi na prvi pogled. Turizem je pomembna in rastoča gospodarska panoga. Vesoljski turizem predstavlja za zdaj zanemarljiv delež turističnega trga, vendar so načrti za njegov razvoj zelo drzni. Od hotelov v orbiti okoli Zemlje do obiskov Lune.
Kaj pravzaprav pomeni izraz vesoljski turizem? Beseda »vesolje« nastopa v njem v pomenu »zunanjega vesolja«, ki označuje tiste dele vesolja, ki so zunaj Zemlje in njene atmosfere. V tem smislu se vesolje (angl. space) po uradni definiciji začne na Karmanovi ločnici, ki je namišljena črta 100 kilometrov nad Zemljinim površjem. V naravi seveda ni ostre meje, izbrana višina je približna meja, nad katero je gostota ozračja tako nizka, da bi za aerodinamski let plovilo moralo imeti hitrost višjo od prve kozmične hitrosti.
V ozkem pomenu besede so vesoljski turizem potovanja zunaj Zemljine atmosfere za oddih in zabavo in nimajo posebnega znanstvenega oziroma raziskovalnega namena. Za začetek vesoljskega turizma velja pot Dennisa Tita na Mednarodno vesoljsko postajo leta 2001. Do leta 2009 mu je sledilo še šest vesoljskih turistov, ki pa jim ta naziv večinoma ni všeč. Sebe vidijo bolj kot zasebne astronavte ali raziskovalce, saj niso bili turisti v klasičnem pomenu, ampak soudeleženci pri vesoljskem poletu.
V širšem smislu lahko k vesoljskemu turizmu štejemo tudi turizem na Zemlji, ki je povezan z vesoljem in ga nekateri imenujejo astroturizem. Ta ima dolgo zgodovino in vključuje obiskovanje krajev, ki so na različne načine povezani z vesoljem: oglede naravnih znamenitosti, kot je, denimo, Barringerjev krater, ki je nastal ob padcu asteroida, obiske zgodovinskih spomenikov, povezanih z nekdanjim dojemanjem vesolja (Stonehenge, Chichen Itzá), modernih astronomskih observatorijev (Mauna Kea, Paranal, La Palma), vesoljskih muzejev (Huntsville, Washington), raketnih izstrelišč (Baikonur, Cape Canaveral, Kourou) in krajev, ki ponujajo boljše možnosti za astronomska opazovanja (na primer krajev, kjer je viden polarni sij ali Sončev mrk, kjer je veliko jasnih noči in malo svetlobnega onesnaženja).
Če se dvignemo nad površje Zemlje, a še vedno ostanemo pod Karmanovo ločnico, so (za nekaj tisoč dolarjev) na voljo parabolični poleti z letali, med katerimi lahko za kratek čas izkusimo doživetje mikrogravitacije. Obstajajo tudi ponudbe, ki potnike (za nekaj deset tisoč dolarjev) peljejo na polet do »roba vesolja« – do višine okoli 25 kilometrov, s katere je že opazna ukrivljenost Zemlje.
Z več denarja je mogoče seči še više. Pravi vesoljski turizem se začne, ko prečkamo Karmanovo linijo. Za suborbitalne polete, kakor pravijo poletom, ki bodo segli nad 100 kilometrov višine, a imeli prenizko hitrost, da bi se utirili v orbito okoli Zemlje, prodajajo vozovnice, ki stanejo četrt milijona dolarjev. Pravi orbitalni turizem pa se praktično začne nad 350 kilometri višine, kjer je manj zračnega upora in se vozilo utiri v tako imenovano nizko orbito okoli Zemlje. Primer je osem dosedanjih obiskov Mednarodne vesoljske postaje, ki so stali po nekaj deset milijonov dolarjev.
Obstajajo tudi že načrti za lunarni in medplanetarni turizem. Prejšnji teden je podjetje SpaceX objavilo podpis prve pogodbe za turistično potovanje do Lune, z japonskim milijarderjem Yusakom Maezawo. Ideja je drzna, saj se je doslej nad nizko orbito okoli Zemlje dvignilo skupno le 24 astronavtov, ki so za časa misij Apollo potovali do Lune (od tega jih je svoj odtis na njenem površju pustilo 12 – po dva v vsaki od misij Apollo 11 do 17, z izjemo nesrečne 13-ice). Od zadnjega potovanja ljudi do Lune je minilo že več kot 45 let. Zato bomo na uresničitev novih drznih načrtov morali počakati še kar nekaj časa, saj je precejšnja razlika med uspešno izstrelitvijo raket in pošiljanjem človeške posadke do Lune. A Elon Musk, ustanovitelj podjetja SpaceX, je pač velikopotezen ...
Še dlje bo treba čakati na medplanetarna potovanja, med katerimi je medijsko najbolj priljubljena tema potovanje na Mars. To seveda vključuje še veliko večje tehnične težave in tveganja kot »kratek izlet« do Lune. Večina jih je povezana z dolgim trajanjem potovanja, sevanjem, ki bi mu bili potniki izpostavljeni, oddaljenostjo od Zemlje in načinom vrnitve.
Zakaj pa bi si pravzaprav želeli podati se na vesoljski izlet? Motivi so različni. Nekatere privlači nepozabno, dobesedno zunajzemeljsko doživetje, druge nevarnost dogodivščine, tretje njena ekskluzivnost, s katero bi se lahko pohvalili pred prijatelji in znanci. Mnogi pa bi se podali v vesolje že samo zaradi izkušnje breztežnosti in posebnega pogleda, ki se odpira iz vesolja – na astronomske pojave, kot so polarni sij, Sončev vzhod in zahod ter jasen pogled na zvezde, ki ga ne moti migotanje Zemljinega ozračja, ter seveda zaradi izjemnega pogleda na Zemljo. Spomnim se, s kakšnim zanosom nam je na večerji pred nekaj leti Sunita Williams opisovala pogled skozi okno Mednarodne vesoljske postaje na Zemljo pod njo kot preprosto čudovit.
Obstaja pa še en motiv za izlet v vesolje. Ko smo ujeti v vsakdanje probleme na Zemlji, od zasebnih do širše družbenih, o katerih poslušamo in se vanje spotikamo na vsakem koraku, se zdi zelo privlačna misel, da bi se lahko vsaj za nekaj časa umaknili od vsega ... dovolj daleč, da bi v miru in tišini gladko drseli okoli Zemlje, občudovali njeno modrino in krhko lepoto ... Morda je iz vesolja naš svet videti lep, spokojen in kot da je na njem vse v redu.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Andreja Gomboc je dr. fizike, profesorica astronomije na Univerzi v Novi Gorici in urednica Portala v vesolje.
